Fazan

Še nekaj plezalnih vzponov

Fazan — Wed, 02 Sep 2009 14:48:25 +0000

V zadnjem času je količina tur večja od volje za pisanje, zato je v tem članku zbranih nekaj plezalnih vzponov opravljenih v zadnjih 14 dneh. Tokrat je nekoliko več tudi fotografij zaradi plezanja v trojnih navezah. Obilo užitkov ob branju in gledanju.

Dan po taboru sva najin tedenski maraton lazenja po hribih zaključila z vzponom po severni Triglavski steni. V sklopu alpinističnega tabora v Vratih v organizaciji AO Mojstrana sva z Majo Celestina (Akademski AO) splezala Slovensko smer. V spodnjem delu smo šli mimo macesnov in brez postankov plezali do Zlatorogovih stez. Tu smo z roba pokukakli v Nemško smer in si vzeli trenutek časa za foto session. Nadaljevali smo po Slovenski grapi nad katero smo skozi okno plezali do Frelihove prečnice. Od tu do Slovenskega turnca ni bilo več daleč. Na robu Stene smo počakali prijatelje, ki so plezali v Nemški in Bavarski smeri. Skupaj smo sestopili v dolino. Pohvala organizatorjem za odlično pripravljen tabor.

Pod Bučarjevo steno (Foto: Maja Celestina)

Boj z zajedo

Na Zlatorogovih stezah

Maja C.

Pred frelihovo prečnico (Foto: Maja Celestina)

Pisana druščina plezalcev (Foto: Maja Celestina)

Oblaki. Bo vreme zdržalo do doline? (Foto: Maja Celestina)

Po nekajdnevnem počitku je bil čas za obisk Kamniško-Savinjskih Alp. Tokrat sva se na turo podala v spremstvu Maruše. Za cilj smo si izbrali Brano, da pa dan ni bil samo planinsko obarvan, smo ga popestrili z vzponom prek Zgornjega stebra in Šije. V slabih dveh urah vožnje z avtomobilom in prav toliko hoje navkreber smo prispeli do Kamniškega sedla, kjer smo se navezali in zaplezali v steber. Smer od daleč ne izgleda tako impozantno, kot jo občutiš med plezanjem. Žal je smeri po 150m konec, a za posladek smo si privoščili še Šijo. V lahkem plezanju kaj kmalu dosežeš vrh Brane. Po markirani poti smo se spustili nazaj do Kamniškega sedla in dalje mimo Pastircev do Jermance.

Sara v Zgornjem stebru (Foto: Maruša Jelenc)

Na štantu (Foto: Maruša Jelenc)

Senca plezalca (Foto: Maruša Jelenc)

Soplezalki

Najlepši del smeri (Foto: Maruša Jelenc)

Pa še zajeda navzdol

Na robu

Med Zgornjim stebrom in Šijo (Foto: Maruša Jelenc)

V Šiji

Na vrhu Brane (Foto: Maruša Jelenc)

Zaradi petkovih popoldanskih obveznosti je bilo potrebno izbrati malo krajšo turo. Vršič je bil kot nalašč za to. V severni steni Šite glave sva imela še neporavnane dolgove v smeri Košir-Brelih. V vstopni zajedi, ki je bila tokrat suha kot poper, nisva imela težav. Smer ponuja lepo plezanje, le na nekaj mestih je nekoliko krušljiva. Dodatne besede niso potrebne, raje pojdite smer preplezat. Se splača!

Že nekaj časa je na listku želja napisana Bavarska smer v Steni. Izkoristila sva še zadnje izdihljaje poletja za uresničitev te želje. Iz Vrat sva se še v mraku podala proti vstopu. Računala sva, da gredo prvega septembra vsi v šolo, a sva se uštela. Na vstopu sva ujela še eno navezo s katero smo nekaj časa plezali skupaj, v zgornjem delu smeri pa sva ostala zadaj. Najlepša plezarija je v spodnjem delu smeri, z višino pa kvaliteta skale nekoliko pade in s tem tudi lepota smeri. Lahko sva nekoliko prekritična, kar je posledica iskanja izstopnega prehoda v Nemško grapo. Kljub vsem težavam sva prehod našla, nato pa sva se razvezala in tako splezala pod iztop Zimmer-Jahn. Povarovala sva se le še zadnji izstopni raztežaj. Na Slovenskem turncu sva uničila malico in nabrusila pete za sestop v dolino.

Čudovito jutro nad Vrati

V platah v Bavarski

Je treba kar splezat…

Tabor Bavšica

Fazan — Sun, 23 Aug 2009 11:17:18 +0000

Mladinski odsek PD Jesenice je tudi letos uspešno izpeljal letni planinski tabor. Devet udeležencev in njihovi najljubši vodniki smo bili nastanjeni v koči PUS Bavšica. Nekoliko manjše število udeležencev (glede na prejšnja leta) je omogočilo, da smo izvedli nekoliko bolj zahtevne ture. Tabor je potekal nekako takole…

Zbrali smo se v nedeljo okrog druge ure popoldan. Popoldanski čas smo izkoristili za »skok« na rušnati vrh Nemške glave. Sicer ne predolga tura je zaradi soparne vročine poskrbela, da smo zvečer brez težav pospravili večerjo iz krožnikov. Po družabnem večeru in prebrani pravljici o čarovnici Lenčki smo legli k počitku.
Zjutraj smo imeli polne roke dela s pripravljanjem opreme za prihajajočo turo. Ponedeljek smo namenili vzponu na Mangart. Odpeljali smo se na Mangartsko sedlo, kjer smo težke nahrbtnike oprtali na rame in se zagnali v breg. K sreči smo kmalu prišli na razpotje Slovenske in Italijanske poti. Izbrali smo prvo. Pod steno, pri velikih balvanih, smo si nadeli čelade, obleki pasove in si namestili samovarovalne komplete. Na začetku prve jeklenice nam je Meta (nadebudna in jezikava kandidatka za vodnico) razložila pravila varne hoje po zavarovanih zahtevnih in zelo zahtevnih poteh. Tako smo bili pripravljeni za vzpon. Počasi in vztrajno smo nadaljevali od klina do klina in prepenjali vponke samovarovalnih kompletov. Na najbolj ravnem in varnem delu poti, na nekakšni travnati rami, smo si privoščili kratek počitek za požirek pijače in Frutabelo iz »lunch« paketa. Z novimi močmi smo z lahkoto priplezali do križa na našem tretjem najvišjem vrhu. Vsem je teknila malica in počitek. Po narejeni skupinski fotografiji in vpisu v vpisno knjigo smo začeli sestopati po Italijanski poti nazaj proti sedlu. Pri avtomobilih smo lahko sneli čelade in pasove in se odpeljali na večerjo. Večer je zaznamovala hoja po »gurtni« ti. slack line in priprava nahrbtnikov za naslednji dan.

V torek smo se razdelili v dve skupini. Večji planinci so ob obilici nasprotovanja in pritoževanja vstali že v temi. Ob peti uri zjutraj so še vsi zaspani nekaj malega prigriznili, da smo se lahko potem lažje podali proti planini Bukovec. Pod planino smo dopolnili zaloge vode, ter si pri lovski koči nekoliko oddahnili. Naslednji etapni cilj je bilo sedlo Kanja. Tu smo se ovesili z zaščitno opremo. Od tu je bilo do vrha današnjega cilja, Bavškega Grintavca, še okoli 300 višinskih metrov. Ta del nam je hitro minil saj nam je poplezavanje ob jeklenicah bilo v čisti užitek. Vrhovi v okolici Očaka so se zavijali v oblake, zato smo po kratkem počitku začeli sestopati proti Trenti. Sonce nas je še vedno močno grelo, zato je vsak kratek počitek dobro del. Eden izmed takih počitkov je bil tudi na planini Soča. To je klasična opuščena trentarska planina. Omenjam pa jo zato, ker je ob lovski koči zelo posebno stranišče. Stranišče z razgledom. Arhitekta oz. graditelja tega objekta bi bilo potrebno nagraditi, saj »srati« s pogledom na gore od Triglava do Krna ni kar tako. Kljub razgledom smo morali sestopiti v Trento in se s kombijem vrniti v Bavšico.

Mlajša skupina se je prebujala nekoliko kasneje. Njihov dan je bil namenjen dvema stvarema: hribolazenju in umetnosti. Odpeljali so se na Vršič od koder so po kamenju risali vsem znane markacije. Markirali so pot na Malo Mojstrovo preko severne stene po znani Hanzovi poti. Vrh so osvojili in se po južni strani vrnili nazaj na Vršič. Glede na to kako umazani od barve so se vrnili v tabor je bil njihov dan vsekakor uspešen.
Ne glede na zgodnje vstajanje smo večerne urice porabili za umetniško ustvarjanje. Tokrat nam je Ksenja pripravila barvaste lesene kljukice na katere smo lepili kamničke, ki smo jih nabrali preko dneva. Vsak je kamničke tudi poslikal in tako dal dušo svojemu izdelku.
Sredo smo začeli nekoliko bolj lahkotno, da smo si nabrali novih moči. Dopoldan smo se ukvarjali s pripravami na bivak turo. Skrbno smo pripravili obleke, spalne vreče, podloge, zadostne količine pijače in vse to nekako stlačili v nahrbtnike. Okoli dvanajste ure smo zapustili Bavšico in se ustavili pri trdnjavi Kluže. Po ogledu korit Koritnice smo nadaljevali do zgornje trdnjave Fort Herman. Tu smo otrokom namenili urico časa za raziskovanje ostankov mogočne trdnjave. Okoli tretje ure popoldan, ko je sonce že padlo za Rombon smo nadaljevali z vzponom proti kavernam na Vršičih. Te smo dosegli kako uro pred mrakom. Ko smo pripravili ležišča na terasah pred kavernami so otroci nabrali nekaj suhih rušnatih vej s katerimi so v kurišču zakurili manjši ogenj. Posedli so okoli kurišča in se prepustili debatam in šalam. Ko je pogorela še zadnja veja smo polegli v spalne vreče in zaspali v objemu zvezdnate noči.

Prebudili smo se v čudovito jutro. S Saro sva se prebudila že pred sončnim vzhodom in še preden so se predramili ostali skočila na vrh Rombona. Ko sva se vrnila na Vršiče so ravno vstajali iz spalnih vreč. Sonce je začelo že navsezgodaj močno pripekati in glede na ture prejšnjega dne smo se odločili, da sestopimo v dolino in se gremo kopat. Na sestopu smo se ustavili še na koti 1313, kjer smo se razgledali nad Bovško kotlino in nato lažje sestopili do Kluž.

V Bavšico smo se vrnili ravno za čas kosila. Želodčke smo napolnili z odlično pečenko ter cmoki. Po kosilu smo poiskali kopalke in brisače, ter se odpeljali na kopanje v Nadižo. Vsem je dobro delo ohladiti od sonca pregreto in od »švica« prepoteno telo. Osveženi smo bili pripravljeni na večerni zaključek tabora. S torto in dobrimi željami smo Saši zaželeli vse naj, naj za rojstni dan in se pozabavali pozno v noč.
Konec tabora se je približeval, nas pa je čakalo le še pospravljanje koče. Popoldan so že prihajali starši, ki so otroke odpeljali domov.
Ob tej priložnosti naj se v imenu vseh vodnikov MO Jesenice zahvalim kuharici in njenemu »pomočniku« za dobro hrano in trud s katerim sta poizkušala uresničiti vse naše želje in potrebe. Hvala tudi PZS za bivanje v PUS Bavšica.

Lepa glava in Mlinarica

Fazan — Sat, 22 Aug 2009 18:45:41 +0000

V zadnjem tednu se je nabralo kar nekaj lepih gorskih dogodivščin. V tej objavi bom na kratko opisal obisk Belih vod in soteskanje po Mlinarici.

Prejšnjo soboto sva se s Saro podala pod steno Lepe glave. Vstopila sva v smer Južni kamin. Resne plezarije je za dva raztežaja. Prvi raztežaj je uvod v pravo kaminsko plezanje. Varovališče je narejeno na skalnem mostičku v samem kaminu. Od varovališča se kamin močno stisne, tako da je nahrbtnik potrebno obesiti pod sebe. Puzanje po kaminu ob dobrem varovanju zaključimo okoli 40 m višje, kjer stopimo na položno gredo, ki prereže steno diagonalno v levo. Nadaljujemo do konca po njej in izstopimo po lahkem žlebu. Čas je potrebno izkoristiti do konca, zato sva se povzpela še na sam vrh Lepe glave.

Naslednji dan sva se odpravljala v Bavšico na planinski tabor MO Jesenice. Vodnikov je bilo za ta dan dovolj, kar sva izkoristila še za obisk soteske Mlinarice. Obiskala sva jo z Davidom in Nino. V neoprene smo se oblekli pri cestarski koči na vršiški cesti. Luksuzni dostop do začetka soteske je trajal celih 10 min. Nekoliko nas je presenetila zelo zelo mrzla voda. Ta nas je navkljub neoprenskim oblekam nekajkrat kar močno stresla. Spuščanje po soteski poteka večinoma po vrvi vmes pa se je potrebno nekoliko tudi sprehoditi. Nekje na polovici soteske smo začudeno zagledali na pol razrezan avtomobil. Kasneje smo izvedeli, da so to ostanki vozila, ki so mu na vožnji iz Vršiča odpovedale zavore. Po podatkih na spletu je 60 letni Nemec pravočasno izskočil iz vozila preden je to zapeljalo v Mlinarico. Razbitin smo se hitro nagledali, zato smo nadaljevali proti najzanimivejšem delu soteske. V ta del vstopimo s 30 m dolgim spustom po vrvi. Po vrvi se tako spustimo v temačen in bučeč svet, ki človeka kar nekoliko stisne pri srcu. Iz dna soteske le s težavo zaznaš modrino neba, kaj šele da bi ugledal sončne žarke. V tem divjem svetu opraviš okoli deset spustov po vrvi in ko izstopiš na razgledno ploščad na koncu soteske, te turisti začudeno gledajo, kot da bi prišli marsovci. Verjetno zaradi čudnih oblek in obilico opreme, ki visi na pasu.

Turo smo zaključili, ko smo se odpeljali po Davidov avto na izhodišče, ter popili eno rundo v kampu v Zgornji Trenti. David in Nina sta se odpeljala proti Jesenicam, midva s Saro pa proti Bavšici na tabor Mo-ja. To pa je že druga zgodba.

Tehnične težave in nekaj fotk

Fazan — Tue, 04 Aug 2009 10:58:41 +0000

V zadnjem času se na blogu ni kaj dosti dogajalo. Vsem rednim bralcem se opravičujem za neažurnost, obenem pa naj povem, da je bil vzrok za to menjva platforme blog-a. Upam, da bo odslej naprej delovalo kot je treba. V opravičilo pa si spodaj ogledate lahko še tri lepe fotografije iz izleta na Macesnovec.

Vse lepo pozdravljava Miha & Sara

Logarska dolina

Fazan — Tue, 28 Jul 2009 06:25:22 +0000

Sobota je bila čas za krajši počitek. V nedeljo pa sva že ob nečloveško zgodnji jutri uri štartala proti Logarski dolini. Prvi dan sva avto parkirala pri planšariji Logarski kot in jo po neoznačeni lovski stezici, ki se je vila strmo v breg, mahnila proti planini Zabrložnici. Zavetje gozda je lovilo prve sončne žarke in tako omililo vročino. Planina je danes čisto zaraščena. Nad starim podrtim pastirskim stanom pa stoji nova, ohranjena lovska koča.

Tu se je dobro vidna steza končala. Od planine sva nadaljevala po ostankih stezice in prišla n nekakšno teraso od koder sva prvič zagledala cilj prve etape tega dne - zgornji del Matkovega okna. Stezica naju je pripeljala na sedlce med Matkovim oknom in Turni. Stezica po kateri sva prišla je dalje speljana proti Okrešlju. Zato sva jo zapustila in zavila desno v pobočje proti oknu.

V travah se je pot čisto izgubila in ni nama preostalo drugega kot iskanje prehodov po travnatem svetu med ruševjem in skalami. Trud je bil poplačan s pogledom na čudovito delo narave, ki od blizu izgleda res veličastno.

Ko sva se zaužila lepot, sva se po dokaj isti poti vrnila nazaj do razpotja in odšla do Okrešlja. Sledilo je nekaj spusta, malo pred Okrešljem pa sva spet zavila navzgor pod vstop v Hudi prask. Skozi lahko plezarijo sva se prebijala proti Mrzli gori. Hudi prask je bil s svojimi 450 metri in oseno I-II pika na “i” današnjega dne. Sestopila sva po markirani poti, za katero pa kljub markacijam rabiš kar nekaj smisla za orientacijo in lepo vreme, saj ni tako dobro označena.

V Frischaufovem domu na Okrešlju sva si privoščila zaslužen radler in se spustila nazaj v dolino. Pri avtu je sledilo kosilo-večerja v enem in razmišljanje, kje bi bilo najbolje preživeti noč. Odločila sva se za spanje na urejenem prostoru za avtodome, tik pred vstopom v krajinski park Logarska dolina. Podrla sva zadnje sedeže kangooja in napihnila blazino, da je bila noč bolj mehka. Zavila sva se v spalne vreče in ni bilo potrebno dolgo, že naju je prepravil spanec. No, noč vseeno ni bila tako mehka, saj sva se zjutraj zbudila na malo bolj trdi podlagi. Blazina se je namreč odločila, da bo raje spustila.

Za budnico je sledil vzpon do Okrešlja. Med izbiro nošenja vrvi in vse plezalne opreme en dan prej ali spusta do avta in nazaj do Okrešlja je namreč zmagala slednja. Od koče pa je sledil še vroč vzpon po soncu pod Turski žleb. Tu sva se primerno opremila in se podala v Vzhodno smer Male Rinke. V prvih dvež raztežajih sva iskala pravo smer. Kasneje pa je smer rtala bolj očitna in orientacija ni bila več problem. Kar nekaj časa sva prebila v skali, preden sva priplezala na vrh. Sestopila sva po markirani poti proti iztopu Turskega žleba in ker sva bila že tako blizu sva se podala še na vrh Turske gore. Sledil je spust skozi sod brez dna proti Kotličem. Spet malo vzpona in malo vodoravne prečke proti Kamniškemu sedlu. Od tu pa je šlo samo še navzdol mimo Okrešlja nazaj do avta. Povečerjala sva že v temi in še eno noč prebila v avtu.

Zadnji dan bivanja v Logarski dolini se je vreme začelo kvariti. Zato sva se, tudi zavoljo nog, ki so prejšnja dva dni trpele, odločila za krajši vzpon. Zapeljala sva se do Pavličevega sedla. Od tu pa naju je sprva gozdna cesta in kasneje graničarska stezica pripeljala do Jerebičja. Manjši vrh, s katerega pa so lepo vidni vrhovi, ki se dvigajo nad okoliškimi dolinami. Seveda v jasnem vremenu. Nama so razgled deloma prekrivali temni oblaki. Tu pa se je najino bivanje v drugem koncu Slovenije končalo. Po spustu nazaj do avta sva se odpeljala nazaj proti domu.

Ankogel

Fazan — Thu, 23 Jul 2009 06:11:35 +0000

Malo se je potrebno privaditi tudi na višino, zato smo se pred časom odločili za vzpon na 3252m visok Ankogel. Kljub svoji višini pa je to razmeroma lahko dostopen vrh, saj se do višine 2600m pripeljemo z gondolo. Tudi mi se nismo preveč trudi in turo z gondolo kar precej skrajšali. Do najvišje točke nas je tako ločilo še dobrih 600m višinske razlike. Večji del poti je potekal po novozapadlem snegu, ki je bil ravno prav mehak, da se je po njem dalo hoditi brez derez. Na malem Ankoglu so nas pričakali manjši sunki vetra, ki so se nadaljevali vse do glavnega vrha. Zadnjih sto višinskih metrov po grebenu do Ankogla ni bilo snega, zato tudi zadnji del ni povzročal težav. Na vrhu je bil v zavetrju še čas za malico, potem pa spust nazaj do zgornje postaje gondole.

Bivak tura

Fazan — Tue, 21 Jul 2009 19:05:55 +0000

Jeee! Končno dolgo pričakovana bivak tura. V nedeljo je najprej sledilo pakiranje nahrbtnikov. Spalki, kuhalnik, hrana, obleka,… . Dobro, da je višje gori še nekaj snega, da s seboj ni bilo potrebno nositi še pijače za dva dni. Nahrbtnika sta bila čisto polna. Teže pa ne vem, ker ga zaradi dviga morale niti nisem hotela tehtati. V ponedeljek sva se odpeljala do začetka najine poti, Krnice. Mimo Koče v Krnici sva, na srečo po senci, pridobivala višino do Bivaka I. Vmes naju je pričakala še ogromna količina snega. …

Zaradi lege bo verjetno ostal tam do naslednje zime. Pri bivaku je bil čas za prvi malo dalji počitek.

Potem pa dereze na noge in še višje gor do pod stene V. Ponce. Tam sva dereze pospravila nazaj. Sledilo je lažje plezanje, ki bi bilo veliko bolj uživaško, če ne bi bilo vse tako krušljivo. A krušljivost nama je uspelo premagati in že sva stala na prvem vrhu na najini poti. Razgled pa ni bil tak, kot bi lahko bil. Čez vrhove so se podile meglice, ki so zakrivale pogled.

V načrtu je bilo nadaljevanje poti po grebenu do Oltarja. A to možnost sva ob pogledu na greben samih špic opustila. Treba je bilo nazaj do pod stene in nato po melišču spet gor. Tudi stena Oltarja ni bila nič drugačna kot prejšnja. Spet vse krušljivo, da lahko samo čakaš kdaj ti bo kaj ostalo v roki. Iskanje prehodov in upanje, da sva še vedno na pravi smeri, ki vodi proti vrhu Oltarja je obrodilo sadove. Priplezala sva pod vršni greben. Tu pa sta naju za piko na i čakala dva rztežaja po začuda odlični skali.

Na vrhu se nisva preveč obirala. Ura je bila že pozna, naju pa je čakal še sestop do Bivaka II. Pot so nama kazali možici. Par metrov nad bivakov sva v vrečo nabrala še sneg in v večernih urah prispela do cilja prvega dne. Pogostila sva se z juhico in kruhom s salamo. Noge pa so končno dočakale počitek. Nisva se trudila ostajat dolgo pokonci. Zavila sva se v spalni vreči in se potopila v sladki spanec. Ko sva zjutraj odprla vrata bivaka naju je očaral lep pogled na mogočno severno steno in naš najvišji vrh, ki je žarel v jutranjem soncu.

Pozajtrkovala sva in se s tem znebila še nekaj teže. Pot naju je tokrat vodila proti V. Rokavu. Veliko snega je že pobralo, zato sva se najprej malo namučila s hojo po melišču. Potem pa z derezami na nogah in kladivom v roki stop za stopom do Rokavske škrbine. Do vrha naju je ločilo še 150 metrov plezanja. Ni treba posebej poudarjati, da nama krušljivost tudi tu ni bila prikrajšana. Sprva skozi kamine (III) do lažje plezarije, ki naju je pripeljala do vrha. Nazaj pa sva se vrnila po isti poti s pomočjo spuščanja po vrvi. Pri Bivaku II, sva se še zadnjič ozrla proti vrhovom in jo mahnila nazaj v dolino. V dveh dnevih sva na poti srečala samo enega človeka, ki se je spuščal mimo Bivaka I. Drugače pa sva bila sama v objemu gora in svežega gorskega zraka.

Trbiška krniška špica

Fazan — Sun, 19 Jul 2009 18:44:18 +0000

Po nekaj dnevnem premoru sva se odločila za plezanje v Belih vodah. Mimo koče Brunner sva se povzpela do bivaka Gorica. Od tu pa še nekaj korakov do vstopa v smer Vzhodna rampa. Tu sva si nadela vso potrebno opremo, se navezala in se podala odlični plezariji naproti. Po 200 metrih plezanja v lepi trojki, sva prispela na travnato ramo, ki označuje začetek nove smeri Vzhodni greben. Prvi metri raza, so ocenjeni z najtežjim mestom celotne smeri, -IV. Nato pa je sledilo še slabih 160 metrov dvojke in trojke in že sva priplezala na vrh Trbiške krniške špice. A plezarija tu še ni bila čisto končna. Na vrhu sva občudovla okoliške hribe, potem pa je sledilo še malo plezanja navzdol po Normalni smeri (I, II). Da pa sestop ne bi bil čisto enoličen, sva sestopila mimo Rif. Corsi. Pod kočo sva prečila v levo po poti, ki je speljana gor in dol skozi grabne nazaj do parkirišča. Ta del je bil čisto odveč

Lep dan kliče 3: Kepa

Fazan — Mon, 13 Jul 2009 18:41:44 +0000

Za tretji dan sva si za turo izbrala Kepo. Skozi karavanški predor sva se zapeljala do parkirišča pod kočo Bertahütte. Za ogrevanje naju je čakalo dobre pol ure vzpona po gozdni poti do sedla Borovščica. najina smer, severovzhodni greben, je bila od tu dobra vidna. Iz sedla pot poteka naravnot navzgor, kjer nas kmalu pričaka tabla z imenom smeri in opozorilom, da je pot namenjena le izkušenim gornikom. Sprva se pot vije skozi ruševje nato pa nas pričaka najtežji del. 100 metrski skalni vzpon z drugo težavnostjo stopnjo. V tem delu je za varnost dobro poskrbljeno, saj je zabito kar nekaj klinov. Smeri pa tudi ne moremo zgrešiti, ker nas ves čas spremljajo rdeče pike. Nato se pot vije malo med rušjem in spet po lažjem skalnatem terenu do vrha. Do glavnega vrha nas loči še nekaj korakov. Na vrhu sva si na travi privoščila oddih ob uživanju v lepem razgledu na vrhove julijskih alp. Sestopila sva po markirani poti št. 680, ki pripelje nazaj do sedla. Prav nič nisva zavidala skupini dvajsetih ljudi, ki je svoj vzpon na vrh šele začenjala ravno ob opoldnaskem soncu. Zadovoljna, da nama je uspelo opraviti še eno lepo turo sva se odpeljala nazaj proti domu.

Lep dan kliče 2: Rigljica

Fazan — Sun, 12 Jul 2009 18:39:02 +0000

V nedeljo sva se zapeljala v Rute. Po lovski stezici sva v prijetnem zavetju dreves počasi nabirala višino do dveh izrazitih balvanov pod Kurjim vrhom. Zapustila sva senco in se po melišču odpravila naravnost navzgor do grebena. Tu se je tura šele dobro začela. Po grebenu se med rušjem vije stezica, ki pelje pod steno. Nadela sva si čelade, ter pasove in vstopila v steno. Po krušljivem svetu sva po izraziti razčlembi plezala diagonalno v desno in nato izbirala prehode navzgor po kaminih. Navezana sva priplezala na skalni stolp, s katerega sva se po vrvi spustila v grapo. …

Tako sva prišla pod ključni del ture. Sledil je 15 metrski skok tretje težavnostne stopnje. V njem sva pričakovala kakšen klin, ki pa ga ni bilo. Kljub vsemu sva varno preplezala skok. Sedaj naju je čakala prečka v desno in nato po zelo krušljivem svetu še streljaj do vrha. Špice na vrhu so res velike in zanimive. Privoščila sva si kratko malico, potem pa so naju meglice pognale nazaj v dolino. Sestop je bolj zoprn od vzpona. Pomagala sva si s sputi po vrvi in uspešno prišla nazaj pod steno. Čakal naju je še sestop nazaj do avta, kjer sva najino turo uspešno zaključila.