Tabor Bavšica
Mladinski odsek PD Jesenice je tudi letos uspešno izpeljal letni planinski tabor. Devet udeležencev in njihovi najljubši vodniki smo bili nastanjeni v koči PUS Bavšica. Nekoliko manjše število udeležencev (glede na prejšnja leta) je omogočilo, da smo izvedli nekoliko bolj zahtevne ture. Tabor je potekal nekako takole…
Zbrali smo se v nedeljo okrog druge ure popoldan. Popoldanski čas smo izkoristili za »skok« na rušnati vrh Nemške glave. Sicer ne predolga tura je zaradi soparne vročine poskrbela, da smo zvečer brez težav pospravili večerjo iz krožnikov. Po družabnem večeru in prebrani pravljici o čarovnici Lenčki smo legli k počitku.
Zjutraj smo imeli polne roke dela s pripravljanjem opreme za prihajajočo turo. Ponedeljek smo namenili vzponu na Mangart. Odpeljali smo se na Mangartsko sedlo, kjer smo težke nahrbtnike oprtali na rame in se zagnali v breg. K sreči smo kmalu prišli na razpotje Slovenske in Italijanske poti. Izbrali smo prvo. Pod steno, pri velikih balvanih, smo si nadeli čelade, obleki pasove in si namestili samovarovalne komplete. Na začetku prve jeklenice nam je Meta (nadebudna in jezikava kandidatka za vodnico) razložila pravila varne hoje po zavarovanih zahtevnih in zelo zahtevnih poteh. Tako smo bili pripravljeni za vzpon. Počasi in vztrajno smo nadaljevali od klina do klina in prepenjali vponke samovarovalnih kompletov. Na najbolj ravnem in varnem delu poti, na nekakšni travnati rami, smo si privoščili kratek počitek za požirek pijače in Frutabelo iz »lunch« paketa. Z novimi močmi smo z lahkoto priplezali do križa na našem tretjem najvišjem vrhu. Vsem je teknila malica in počitek. Po narejeni skupinski fotografiji in vpisu v vpisno knjigo smo začeli sestopati po Italijanski poti nazaj proti sedlu. Pri avtomobilih smo lahko sneli čelade in pasove in se odpeljali na večerjo. Večer je zaznamovala hoja po »gurtni« ti. slack line in priprava nahrbtnikov za naslednji dan.
V torek smo se razdelili v dve skupini. Večji planinci so ob obilici nasprotovanja in pritoževanja vstali že v temi. Ob peti uri zjutraj so še vsi zaspani nekaj malega prigriznili, da smo se lahko potem lažje podali proti planini Bukovec. Pod planino smo dopolnili zaloge vode, ter si pri lovski koči nekoliko oddahnili. Naslednji etapni cilj je bilo sedlo Kanja. Tu smo se ovesili z zaščitno opremo. Od tu je bilo do vrha današnjega cilja, Bavškega Grintavca, še okoli 300 višinskih metrov. Ta del nam je hitro minil saj nam je poplezavanje ob jeklenicah bilo v čisti užitek. Vrhovi v okolici Očaka so se zavijali v oblake, zato smo po kratkem počitku začeli sestopati proti Trenti. Sonce nas je še vedno močno grelo, zato je vsak kratek počitek dobro del. Eden izmed takih počitkov je bil tudi na planini Soča. To je klasična opuščena trentarska planina. Omenjam pa jo zato, ker je ob lovski koči zelo posebno stranišče. Stranišče z razgledom. Arhitekta oz. graditelja tega objekta bi bilo potrebno nagraditi, saj »srati« s pogledom na gore od Triglava do Krna ni kar tako. Kljub razgledom smo morali sestopiti v Trento in se s kombijem vrniti v Bavšico.
Mlajša skupina se je prebujala nekoliko kasneje. Njihov dan je bil namenjen dvema stvarema: hribolazenju in umetnosti. Odpeljali so se na Vršič od koder so po kamenju risali vsem znane markacije. Markirali so pot na Malo Mojstrovo preko severne stene po znani Hanzovi poti. Vrh so osvojili in se po južni strani vrnili nazaj na Vršič. Glede na to kako umazani od barve so se vrnili v tabor je bil njihov dan vsekakor uspešen.
Ne glede na zgodnje vstajanje smo večerne urice porabili za umetniško ustvarjanje. Tokrat nam je Ksenja pripravila barvaste lesene kljukice na katere smo lepili kamničke, ki smo jih nabrali preko dneva. Vsak je kamničke tudi poslikal in tako dal dušo svojemu izdelku.
Sredo smo začeli nekoliko bolj lahkotno, da smo si nabrali novih moči. Dopoldan smo se ukvarjali s pripravami na bivak turo. Skrbno smo pripravili obleke, spalne vreče, podloge, zadostne količine pijače in vse to nekako stlačili v nahrbtnike. Okoli dvanajste ure smo zapustili Bavšico in se ustavili pri trdnjavi Kluže. Po ogledu korit Koritnice smo nadaljevali do zgornje trdnjave Fort Herman. Tu smo otrokom namenili urico časa za raziskovanje ostankov mogočne trdnjave. Okoli tretje ure popoldan, ko je sonce že padlo za Rombon smo nadaljevali z vzponom proti kavernam na Vršičih. Te smo dosegli kako uro pred mrakom. Ko smo pripravili ležišča na terasah pred kavernami so otroci nabrali nekaj suhih rušnatih vej s katerimi so v kurišču zakurili manjši ogenj. Posedli so okoli kurišča in se prepustili debatam in šalam. Ko je pogorela še zadnja veja smo polegli v spalne vreče in zaspali v objemu zvezdnate noči.
Prebudili smo se v čudovito jutro. S Saro sva se prebudila že pred sončnim vzhodom in še preden so se predramili ostali skočila na vrh Rombona. Ko sva se vrnila na Vršiče so ravno vstajali iz spalnih vreč. Sonce je začelo že navsezgodaj močno pripekati in glede na ture prejšnjega dne smo se odločili, da sestopimo v dolino in se gremo kopat. Na sestopu smo se ustavili še na koti 1313, kjer smo se razgledali nad Bovško kotlino in nato lažje sestopili do Kluž.
V Bavšico smo se vrnili ravno za čas kosila. Želodčke smo napolnili z odlično pečenko ter cmoki. Po kosilu smo poiskali kopalke in brisače, ter se odpeljali na kopanje v Nadižo. Vsem je dobro delo ohladiti od sonca pregreto in od »švica« prepoteno telo. Osveženi smo bili pripravljeni na večerni zaključek tabora. S torto in dobrimi željami smo Saši zaželeli vse naj, naj za rojstni dan in se pozabavali pozno v noč.
Konec tabora se je približeval, nas pa je čakalo le še pospravljanje koče. Popoldan so že prihajali starši, ki so otroke odpeljali domov.
Ob tej priložnosti naj se v imenu vseh vodnikov MO Jesenice zahvalim kuharici in njenemu »pomočniku« za dobro hrano in trud s katerim sta poizkušala uresničiti vse naše želje in potrebe. Hvala tudi PZS za bivanje v PUS Bavšica.
