Lepa glava in Mlinarica
V zadnjem tednu se je nabralo kar nekaj lepih gorskih dogodivščin. V tej objavi bom na kratko opisal obisk Belih vod in soteskanje po Mlinarici.
Prejšnjo soboto sva se s Saro podala pod steno Lepe glave. Vstopila sva v smer Južni kamin. Resne plezarije je za dva raztežaja. Prvi raztežaj je uvod v pravo kaminsko plezanje. Varovališče je narejeno na skalnem mostičku v samem kaminu. Od varovališča se kamin močno stisne, tako da je nahrbtnik potrebno obesiti pod sebe. Puzanje po kaminu ob dobrem varovanju zaključimo okoli 40 m višje, kjer stopimo na položno gredo, ki prereže steno diagonalno v levo. Nadaljujemo do konca po njej in izstopimo po lahkem žlebu. Čas je potrebno izkoristiti do konca, zato sva se povzpela še na sam vrh Lepe glave.
Naslednji dan sva se odpravljala v Bavšico na planinski tabor MO Jesenice. Vodnikov je bilo za ta dan dovolj, kar sva izkoristila še za obisk soteske Mlinarice. Obiskala sva jo z Davidom in Nino. V neoprene smo se oblekli pri cestarski koči na vršiški cesti. Luksuzni dostop do začetka soteske je trajal celih 10 min. Nekoliko nas je presenetila zelo zelo mrzla voda. Ta nas je navkljub neoprenskim oblekam nekajkrat kar močno stresla. Spuščanje po soteski poteka večinoma po vrvi vmes pa se je potrebno nekoliko tudi sprehoditi. Nekje na polovici soteske smo začudeno zagledali na pol razrezan avtomobil. Kasneje smo izvedeli, da so to ostanki vozila, ki so mu na vožnji iz Vršiča odpovedale zavore. Po podatkih na spletu je 60 letni Nemec pravočasno izskočil iz vozila preden je to zapeljalo v Mlinarico. Razbitin smo se hitro nagledali, zato smo nadaljevali proti najzanimivejšem delu soteske. V ta del vstopimo s 30 m dolgim spustom po vrvi. Po vrvi se tako spustimo v temačen in bučeč svet, ki človeka kar nekoliko stisne pri srcu. Iz dna soteske le s težavo zaznaš modrino neba, kaj šele da bi ugledal sončne žarke. V tem divjem svetu opraviš okoli deset spustov po vrvi in ko izstopiš na razgledno ploščad na koncu soteske, te turisti začudeno gledajo, kot da bi prišli marsovci. Verjetno zaradi čudnih oblek in obilico opreme, ki visi na pasu.
Turo smo zaključili, ko smo se odpeljali po Davidov avto na izhodišče, ter popili eno rundo v kampu v Zgornji Trenti. David in Nina sta se odpeljala proti Jesenicam, midva s Saro pa proti Bavšici na tabor Mo-ja. To pa je že druga zgodba.
