Fazan

Sobota je bila čas za krajši počitek. V nedeljo pa sva že ob nečloveško zgodnji jutri uri štartala proti Logarski dolini. Prvi dan sva avto parkirala pri planšariji Logarski kot in jo po neoznačeni lovski stezici, ki se je vila strmo v breg, mahnila proti planini Zabrložnici. Zavetje gozda je lovilo prve sončne žarke in tako omililo vročino. Planina je danes čisto zaraščena. Nad starim podrtim pastirskim stanom pa stoji nova, ohranjena lovska koča.

Tu se je dobro vidna steza končala.  Od planine sva nadaljevala po ostankih stezice in prišla n nekakšno teraso od koder sva prvič zagledala cilj prve etape tega dne - zgornji del Matkovega okna. Stezica naju je pripeljala na sedlce med Matkovim oknom in Turni. Stezica po kateri sva prišla je dalje speljana proti Okrešlju. Zato sva jo zapustila in zavila desno v pobočje proti oknu.

V travah se je pot čisto izgubila in ni nama preostalo drugega kot iskanje prehodov po travnatem svetu med ruševjem in skalami. Trud je bil poplačan s pogledom na čudovito delo narave, ki od blizu izgleda res veličastno.

Ko sva se zaužila lepot, sva se po dokaj isti poti vrnila nazaj do razpotja in odšla do Okrešlja. Sledilo je nekaj spusta, malo pred Okrešljem pa sva spet zavila navzgor pod vstop v Hudi prask. Skozi lahko plezarijo sva se prebijala proti Mrzli gori.  Hudi prask je bil s svojimi 450 metri in oseno I-II pika na “i” današnjega dne. Sestopila sva po markirani poti, za katero pa kljub markacijam rabiš kar nekaj smisla za orientacijo in lepo vreme, saj ni tako dobro označena.

V Frischaufovem domu na Okrešlju sva si privoščila zaslužen radler in se spustila nazaj v dolino. Pri avtu je sledilo kosilo-večerja v enem in razmišljanje, kje bi bilo najbolje preživeti noč. Odločila sva se za spanje na urejenem prostoru za avtodome, tik pred vstopom v krajinski park Logarska dolina. Podrla sva zadnje sedeže kangooja in napihnila blazino, da je bila noč bolj mehka. Zavila sva se v spalne vreče in ni bilo potrebno dolgo, že naju je prepravil spanec. No, noč vseeno ni bila tako mehka, saj sva se zjutraj zbudila na malo bolj trdi podlagi. Blazina se je namreč odločila, da bo raje spustila.

Za budnico je sledil vzpon do Okrešlja. Med izbiro nošenja vrvi in vse plezalne opreme en dan prej ali spusta do avta in nazaj do Okrešlja je namreč zmagala slednja. Od koče pa je sledil še vroč vzpon po soncu pod Turski žleb. Tu sva se primerno opremila in se podala v Vzhodno smer Male Rinke. V prvih dvež raztežajih sva iskala pravo smer. Kasneje pa je smer rtala bolj očitna in orientacija ni bila več problem. Kar nekaj časa sva prebila v skali, preden sva priplezala na vrh. Sestopila sva po markirani poti proti iztopu Turskega žleba in ker sva bila že tako blizu sva se podala še na vrh Turske gore. Sledil je spust skozi sod brez dna proti Kotličem. Spet malo vzpona in malo vodoravne prečke proti Kamniškemu sedlu. Od tu pa je šlo samo še navzdol mimo Okrešlja nazaj do avta. Povečerjala sva že v temi in še eno noč prebila v avtu.

Zadnji dan bivanja v Logarski dolini se je vreme začelo kvariti. Zato sva se, tudi zavoljo nog, ki so prejšnja dva dni trpele, odločila za krajši vzpon. Zapeljala sva se do Pavličevega sedla. Od tu pa naju je sprva gozdna cesta in kasneje graničarska stezica pripeljala do Jerebičja. Manjši vrh, s katerega pa so lepo vidni vrhovi, ki se dvigajo nad okoliškimi dolinami. Seveda v jasnem vremenu. Nama so razgled deloma prekrivali temni oblaki. Tu pa se je najino bivanje v drugem koncu Slovenije končalo. Po spustu nazaj do avta sva se odpeljala nazaj proti domu.