Bivak tura
Jeee! Končno dolgo pričakovana bivak tura. V nedeljo je najprej sledilo pakiranje nahrbtnikov. Spalki, kuhalnik, hrana, obleka,… . Dobro, da je višje gori še nekaj snega, da s seboj ni bilo potrebno nositi še pijače za dva dni. Nahrbtnika sta bila čisto polna. Teže pa ne vem, ker ga zaradi dviga morale niti nisem hotela tehtati. V ponedeljek sva se odpeljala do začetka najine poti, Krnice. Mimo Koče v Krnici sva, na srečo po senci, pridobivala višino do Bivaka I. Vmes naju je pričakala še ogromna količina snega. …
Zaradi lege bo verjetno ostal tam do naslednje zime. Pri bivaku je bil čas za prvi malo dalji počitek.
Potem pa dereze na noge in še višje gor do pod stene V. Ponce. Tam sva dereze pospravila nazaj. Sledilo je lažje plezanje, ki bi bilo veliko bolj uživaško, če ne bi bilo vse tako krušljivo. A krušljivost nama je uspelo premagati in že sva stala na prvem vrhu na najini poti. Razgled pa ni bil tak, kot bi lahko bil. Čez vrhove so se podile meglice, ki so zakrivale pogled.
V načrtu je bilo nadaljevanje poti po grebenu do Oltarja. A to možnost sva ob pogledu na greben samih špic opustila. Treba je bilo nazaj do pod stene in nato po melišču spet gor. Tudi stena Oltarja ni bila nič drugačna kot prejšnja. Spet vse krušljivo, da lahko samo čakaš kdaj ti bo kaj ostalo v roki. Iskanje prehodov in upanje, da sva še vedno na pravi smeri, ki vodi proti vrhu Oltarja je obrodilo sadove. Priplezala sva pod vršni greben. Tu pa sta naju za piko na i čakala dva rztežaja po začuda odlični skali.
Na vrhu se nisva preveč obirala. Ura je bila že pozna, naju pa je čakal še sestop do Bivaka II. Pot so nama kazali možici. Par metrov nad bivakov sva v vrečo nabrala še sneg in v večernih urah prispela do cilja prvega dne. Pogostila sva se z juhico in kruhom s salamo. Noge pa so končno dočakale počitek. Nisva se trudila ostajat dolgo pokonci. Zavila sva se v spalni vreči in se potopila v sladki spanec. Ko sva zjutraj odprla vrata bivaka naju je očaral lep pogled na mogočno severno steno in naš najvišji vrh, ki je žarel v jutranjem soncu.
Pozajtrkovala sva in se s tem znebila še nekaj teže. Pot naju je tokrat vodila proti V. Rokavu. Veliko snega je že pobralo, zato sva se najprej malo namučila s hojo po melišču. Potem pa z derezami na nogah in kladivom v roki stop za stopom do Rokavske škrbine. Do vrha naju je ločilo še 150 metrov plezanja. Ni treba posebej poudarjati, da nama krušljivost tudi tu ni bila prikrajšana. Sprva skozi kamine (III) do lažje plezarije, ki naju je pripeljala do vrha. Nazaj pa sva se vrnila po isti poti s pomočjo spuščanja po vrvi. Pri Bivaku II, sva se še zadnjič ozrla proti vrhovom in jo mahnila nazaj v dolino. V dveh dnevih sva na poti srečala samo enega človeka, ki se je spuščal mimo Bivaka I. Drugače pa sva bila sama v objemu gora in svežega gorskega zraka.
