Lep dan kliče 3: Kepa
Za tretji dan sva si za turo izbrala Kepo. Skozi karavanški predor sva se zapeljala do parkirišča pod kočo Bertahütte. Za ogrevanje naju je čakalo dobre pol ure vzpona po gozdni poti do sedla Borovščica. najina smer, severovzhodni greben, je bila od tu dobra vidna. Iz sedla pot poteka naravnot navzgor, kjer nas kmalu pričaka tabla z imenom smeri in opozorilom, da je pot namenjena le izkušenim gornikom. Sprva se pot vije skozi ruševje nato pa nas pričaka najtežji del. 100 metrski skalni vzpon z drugo težavnostjo stopnjo. V tem delu je za varnost dobro poskrbljeno, saj je zabito kar nekaj klinov. Smeri pa tudi ne moremo zgrešiti, ker nas ves čas spremljajo rdeče pike. Nato se pot vije malo med rušjem in spet po lažjem skalnatem terenu do vrha. Do glavnega vrha nas loči še nekaj korakov. Na vrhu sva si na travi privoščila oddih ob uživanju v lepem razgledu na vrhove julijskih alp. Sestopila sva po markirani poti št. 680, ki pripelje nazaj do sedla. Prav nič nisva zavidala skupini dvajsetih ljudi, ki je svoj vzpon na vrh šele začenjala ravno ob opoldnaskem soncu. Zadovoljna, da nama je uspelo opraviti še eno lepo turo sva se odpeljala nazaj proti domu.
