Fazan

Danes je bila budnica že sredi noči. Beri ob petih zjutraj. Še dobro, da sva prejšnji večer pripravila vso opremo, da sva zjutraj le pojedla in se odpeljala v dolino Vrata.

Od parkirišča pa do začetka plazu je bilo smuči potrebno nositi, saj od snega ni ostalo več veliko. Sprva je bila hoja, zaradi plazu malo zoprna, a teren se je kmalu izboljšal. Ob spremstvu sonca sva cik cakala po strmini navzog do sedla Luknja. Po zgornjem delu je bilo nekaj kamenja, ki leti iz sten. Miha se je odpavil naprej pod steno Gamsavca, jaz pa sem si privoščila malo lepotilnega spanca na sedlu. Čakanje je spremljalo pokanje plazov, ki so se usipali iz okoliških sten. Spust pa ni bil čisto vsakdanji, ampak malo tekmovalnega značaja. Odvijal se je namreč Koflerjev memorial. Sneg za smučarijo je bil odličen. Sledilo je še pešačenje do avta in odrešujoče sezuvanje pancarjev, saj je sonce pošteno ogrelo ozračje. Pri Aljaževem domu je bilo še sklepno dejanje Koflerjevega memoriala: druženje, pogostitev in razglasitev rezultatov. Popoldne sva izmučena od celodnevnega sonca prispela domov in si privoščila popoldanski počitek. Pozna se, da nismo navajeni tako zgodaj vstajat.