Fazan

Danes smo se člani AO Jesenice odpravili na skupno turo. Zanimivo je, da nekdaj sorazmerno močan odsek danes premore 7 članov, ki so bili pripravljeni opraviti to kraljevsko turo. Kaj pa ostali?

Kljub temu smo se vedrih obrazov zjutraj odpravili prek Črlovca proti Gulcam. Nad potjo PP smo stopili na sneg in se le tu in tam še dotaknili šodra in trav. Pod dostopno grapo smo se opremili razmeram primerno in se z derezami na čevljih in cepini v rokah zagrizli v strmino. Sneg je bil trd. Razmere kot jih tudi pozimi težko doživiš. Noge so zaradi trdega snega in strmine pekle, a bolečine nas niso ustavile. Dostopili smo pod vršnji skok preko katerega smo se povarovali. Skok je bil kopen, le mraz je popestril vzpon na vrh. Sestopili smo po kratkem postanku s spustom po vrvi. Zabredli smo v dilemo kako bi nadaljevali turo? Ena od možnosti je bil sestop v dolino, z Andrejem pa sva kot vodji ture preglasovala udeležence in tako smo nadaljevali proti Dovškem Križu. Hoja po grebenu , iskanje prehodov, in razgled na samotne Martuljške gore so nam pričarali nepozabne trenutke. Ti so nas zamotili, da smo pozabili na težke nahrbtnike in z lahkoto osvojili še Križ. Oblaki so bili sedaj že kar precej nagosto, zato smo pobrali šila in kopita in začeli sestopati. Na izstopu Jugove grape pa je Lojza prešinila nora misel, da bi sestopili kar po njej v Rute. Nismo dolgo razmišljali. Z Andrejem sva uredila novo sidrišče za spust po vrvi in kaj hitro smo začeli sestopati po grapi. Ta je bila nekoliko mehkejša. Zgornji, strmejši del smo premagali vzvratno, spodnji del pa smo lahko že normalno sestopali. Trenutke za užitek smo si privoščili pri treh macesnih nato pa še na koncu snega v krnici Za Akom. Zaključno dejanje smo tako storili s sestopom v Rute.
Sedaj ob poslušanju škrebljanja dežja podoživljam čudovite trenutke današnjega dne, ki bodo za vedno ostali v lepem spominu. Po opravljeni kraljevski turi si človek res lahko prizna, da je kljub naporom, mrazu in ostalim nevšečnostim v hribih res lepo. Kdaj gremo spet?

Minuli vikend se je v Kobaridu dogajal Outdoor Show 2009. S Saro sva si dogodek hotela ogledati kljub temu pa ne zapraviti časa samo z opazovanjem. Tako sva petkovo dopoldne preživela v plezališču Marof in se nato odpeljala Kobaridu naproti. Ob prihodu naju je že na samem začetku skoraj pregnal dež, a sva vstrajala in tudi vreme nama je služilo. V petek sva si ogledala tekmo v mestnem downhilu, večer pa preživela na koncertu skupine Zmelkow. Noč sva preživela v Kangoo-ju in se zjutraj prebudila v čudovito jutro. Nisva se mogla upreti plezariji, zato sva šla v plezališče Pod Kopitcem. Na dostopu sva si mimogrede ogledala še prečudovit slap Kozjak. Preden je sonce obsijalo steno sva splezala nekaj smeri nato pa oddrvela v Kobarid. Tu so že potekale kvalifikacije v balvanskem plezanju. Vročina je bila prehuda, najina želodčka pa sta si zaželela nekaj konkretnega. Odpeljala sva se v Robič in si ob Nadiži pripravila okusno kosilo. Ko je vročina že nekoliko popustila sva se vrnila na mestni trg Kobarida počakat na finale tekme v balvanskem plezanju. Tu si res napaseš oči kaj so balvanisti sposobni početi. Po prepričljivi zmagi Bečana je množica čakala še na nastop skupine Mi2. S tem sva midva zaključila ogled Outdoor Show-a in se napotila nazaj v Čekovnik, bolj zagreti pa so končali v enem izmed kobariških lokalov.

Read the rest of this entry »