Fazan

Vikend smo preživeli na Vršiču. Do Erjavčeve koče,

kjer smo bili nastanjeni smo se povzpeli v petkovem poznem popoldnevu. Po nastanitvi in večerji smo obdelali teoretične osnove uporabe plazovnih žoln. S tem smo se pripravili na praktično delo z njimi. Dolgo nismo ostali pokonci, saj nas je čakal dolg in naporen vikend.
Soboto smo začeli z maršem do Titove bajte. Malo pod njo smo naredili snežni prerez in preverili nevarnost snežnih plazov s Švicarsko in Norveško metodo. Rezultati niso obljubjali pretirane varnosti kot tudi ne nevarnosti. Zato smo se povzpeli do koče. Tu smo prehodili dokaj obširen teren, ki je predstavljal plaz, ki naj bi sazul našega prijatelja. Iz nahrbtnikov smo potegnili sonde in lopate in začeli z iskanjem zasutega prijatelja. S tem smo se zamudili kar nekaj časa. Ko smo vsi vsaj enkrat rešili zasutega smo se odpravili naprej.

Naslednja delovna točka je bila prečenje nevarnega pobočja. To smo izvedli pri prečenju grabna iz stare vršiške ceste do Erjavčeve koče. Pri tem smo se spomnili preventivnih ukrepov, kot so odpenjanje paščkov nahrbtnika, palic in smuči, zapenjanje in oblačenje zaščitnih oblačil itd. Nevarno pobočje smo prečili v rahlem spustu. Pobočje je prečil naenkrat le en udeleženec, ostali smo budno spremljali vsak njegov korak, da bi ob nesreči lahko ukrepali. Nesreča se na srečo ni zgodila, tako da smo lahko nadaljevali z delom.
Ukvarjali smo se z izdelovanjem sidrišč in varovališč v snegu. Za izdelavo smo uporabili cepine, smuči in nahrbtnike. Glede na suh sneg sta se bolje izkazala druga dva pripomočka. Znanje varovališč smo uporabili v bližnjem nekoliko strmejšem pobočju kjer smo se razdelili v naveze. Tako smo praktično spoznali varovanje v navezi in samo gibanje, komunikacijo naveze.

Ura je bila že pozno popoldan in prižgala se je zelena luč za povratek do koče. Čas do večerje smo izkoritili za kidanje snega iz strehe. Po težko pričakovani večerji smo kar v jedilnici sestavili improvizirane sani za ponesrečenca iz smuči in pomožnih vrvic. Vsi smo bili enotni, da si tega v praksi ne želimo početi. Kar nekoliko utrujeni smo po nekaj rundah legli k počitku.

Nedeljsko jutro nam je prebudilo vprašanje kam bi se podali na turo. Vabila so nas sončna pobočja Šite glave in Mojstrovke, a smo se zaradi objavljene tretje stopnje nevarnosti snežnih plazov in velike skupine raje podali na vrh Vršiča. S sedla smo odšli pogledat nenormalno zasut Tičarjev dom. Vzpon smo nadaljevali po grebenu nad kočo proti vrhu. Uživali smo ob lepih razgledih na Prisank, Špik, Mojstrovko itd. Bolj smo se bližali vrhu bolj nas je božal veter, to je bil vzrok, da se na vrhu nismo dolgo zadrževali.

Pešci so se vrnili po isti poti, smučarji pa smo po stari vršiški cesti v odličnih razmerah odsmučali do cestarske koče. Pršič v gozdu nam je risal nasmeške na obraz. Turo smo zaključili še z vzponom do Erjavčeve koče. Pred kočo smo prikazali še izdelavo sidrišča za spust ob vrvi na dva cepina, ki ju potegenemo za seboj. Na kratko smo se pogovorili o samem tečaju, potem pa nas je načelnica poslala za mizo. Po kosilu smo se spustili v dolino in s tem zaključili uspešno izveden tečaj.