Fazan

V četrtek sva se odpravila pogledat kakšne razmere ponuja Storžič. Avto sva pustila pol ure hoda od Doma pod Storžičem, kjer je urejeno parkirišče. Vesela sva bila, da se nisva peljala do Doma, saj sva ob jutranjem petju ptic uživala v hoji na dostopu pod smer. Iz rovtov pod Domom sva si dodobra ogledala steno in najino smer.  Od Doma sva zavila levo in nadaljevala po plazu navzgor do vstopa v Kramarjevo smer. Letošnje obilne snežne padavine so prispevale k temu, da je bil vstopni skalnati del, ki velikokrat gleda izpod snega lepo zalit. Pri bivaku sva se ustavila toliko, da sva se vpisala v vpisno knjigo. Nad bivakom naju je čakala kratka prečka, kateri utegne zmanjkati snega in bo prehod malo bolj težaven. Nato pa spet korak za korakom po grapi navzgor. Tik pod vrhom je bil pred nama petmetrski skalni skok. Pod skokom je zabit klin, tako da sva se čez ta del povarovala. Sledila je še iztopna grapa in že se je pred nama pokazal križ, ki naznanja vrh Storžiča. Na vrhu se nisva predolgo zadrževala, saj je kaj kmalu postalo mrzlo. Sestopila sva po Petem žrelu. V grapi so bile sledi predhodnikov še vidne, a veliko jih je bilo zapihanih. Razmere so bile dobre, tako da se je Storžič splačalo obiskati.

Danes se nama je končno uspelo povzpeti na Javornik. Včeraj se je zataknilo že par kilometrov od doma. Iz Čekovnika sva do Črnega vrha hotela po bližnjici skozi Idrijsko Belo. Spustila sva se po gozdni cesti v dolino Bele. Res da je bila zasnežena, a navzdol je šlo brez problema. Računala sva, da bo spodnja malo bolj glavna cesta splužena. A sva se zmotila. Vse bi še nekako šlo, če nama poti ne bi zaprli snežni plazovi. Prvi majhen plaz sva celo odkidala in se vsa vesela odpeljala naprej. A veselje ni trajalo dolgo. Pred nama se je spet prikazal plaz. Le, da tokrat veliko večji. Ni nama preostalo drugega kot da obrneva nazaj proti Čekovniku. A sedaj je bilo treba navkreber. Sneg je ta čas postal malo mehkejši, zato se je avto udiral v sneg in ni hotel naprej. Na pomoč sva poklicala še ata. Po dolgem času nam je avto le uspelo pririniti do vrha. No, saj večino časa je kangoo zmogel sam, le kakšnih 500 metrov je potreboval našo pomoč. …

Danes sva vajo ponovila. Tokrat sva se izogibala stranskim potem in brez problema prispela do vznožja smučišča Javornik. Zaradi megle sva smučišče komaj zaznala. Kljub temu sva nataknila smuči in se po robu smučišča podala proti cilju. Na zgornji postaji sedežnice sva zavila desno do Pirnatove koče na Javorniku. Od tu pa še par metrov do vrha. Šla sva še na razgledni stolp in se razgledovala nad meglo. Sledil je še spust po smučišču in najin izlet se je končal. Megla pa se je tačas že nekoliko razkadila, tako da sva bolje videla kje smučava.

V torek smo izkoristili lep sončen dan za obisk Karnijskih alp. Skozi dolino potoka Ukve smo se zapeljali do gostišča Osteria di Camoscio. Tu smo na noge nataknili smuči in se podali navkreber. Pot nas je vodila mimo zasneženih senikov in naprej po pobočju do sedla med Monte Cocco-m in Cimo Bello. Od tu nas je čakal še kratek vzpon po slemenu do vrha Cima Belle. Ves čas nas je sonce prijetno grelo, le proti vrhu smo začutili sunke vetra. Po čistem pršiču smo odsmučali J pobočje. Spet smo nadeli pse na smuče in nazaj proti sedlu in še naprej na vrh Cocco-a. Tu je bil teren že precej zvožen, a smučarija je bila vseeno dobra in prav hitro smo se spet znašli pri avtomobilu.

Ponedeljek sva izkoristila še za en turnosmučarski izlet. Zapeljala sva se do Srednjega vrha, nato pa se s smučmi podala skozi Hude hleve do lovske koče v Železnici. Od tu naprej sva nadaljevala po dnu doline do sedla med Trupejevim poldnem in Lepim vrhom. S hojo po dolini sva se izognila vetru, ki naju je pričakal na sedlu. Miha se je podal še na vrh Lepega vrha jaz pa sem ga počakala na sedlu, odkoder sva skupaj odsmučala nazaj v dolino. Smučarija iz vrha in po Železnici je bila fenomenalna, čisti pršič. Pot skozi Hude hleve je bila že dodobra presmučana in prehojena. Pričakovala sva, da bo smučarija veliko slabša kot je bila.

Vikend smo preživeli na Vršiču. Do Erjavčeve koče,

kjer smo bili nastanjeni smo se povzpeli v petkovem poznem popoldnevu. Po nastanitvi in večerji smo obdelali teoretične osnove uporabe plazovnih žoln. S tem smo se pripravili na praktično delo z njimi. Dolgo nismo ostali pokonci, saj nas je čakal dolg in naporen vikend.
Soboto smo začeli z maršem do Titove bajte. Malo pod njo smo naredili snežni prerez in preverili nevarnost snežnih plazov s Švicarsko in Norveško metodo. Rezultati niso obljubjali pretirane varnosti kot tudi ne nevarnosti. Zato smo se povzpeli do koče. Tu smo prehodili dokaj obširen teren, ki je predstavljal plaz, ki naj bi sazul našega prijatelja. Iz nahrbtnikov smo potegnili sonde in lopate in začeli z iskanjem zasutega prijatelja. S tem smo se zamudili kar nekaj časa. Ko smo vsi vsaj enkrat rešili zasutega smo se odpravili naprej.

Naslednja delovna točka je bila prečenje nevarnega pobočja. To smo izvedli pri prečenju grabna iz stare vršiške ceste do Erjavčeve koče. Pri tem smo se spomnili preventivnih ukrepov, kot so odpenjanje paščkov nahrbtnika, palic in smuči, zapenjanje in oblačenje zaščitnih oblačil itd. Nevarno pobočje smo prečili v rahlem spustu. Pobočje je prečil naenkrat le en udeleženec, ostali smo budno spremljali vsak njegov korak, da bi ob nesreči lahko ukrepali. Nesreča se na srečo ni zgodila, tako da smo lahko nadaljevali z delom.
Ukvarjali smo se z izdelovanjem sidrišč in varovališč v snegu. Za izdelavo smo uporabili cepine, smuči in nahrbtnike. Glede na suh sneg sta se bolje izkazala druga dva pripomočka. Znanje varovališč smo uporabili v bližnjem nekoliko strmejšem pobočju kjer smo se razdelili v naveze. Tako smo praktično spoznali varovanje v navezi in samo gibanje, komunikacijo naveze.

Ura je bila že pozno popoldan in prižgala se je zelena luč za povratek do koče. Čas do večerje smo izkoritili za kidanje snega iz strehe. Po težko pričakovani večerji smo kar v jedilnici sestavili improvizirane sani za ponesrečenca iz smuči in pomožnih vrvic. Vsi smo bili enotni, da si tega v praksi ne želimo početi. Kar nekoliko utrujeni smo po nekaj rundah legli k počitku.

Nedeljsko jutro nam je prebudilo vprašanje kam bi se podali na turo. Vabila so nas sončna pobočja Šite glave in Mojstrovke, a smo se zaradi objavljene tretje stopnje nevarnosti snežnih plazov in velike skupine raje podali na vrh Vršiča. S sedla smo odšli pogledat nenormalno zasut Tičarjev dom. Vzpon smo nadaljevali po grebenu nad kočo proti vrhu. Uživali smo ob lepih razgledih na Prisank, Špik, Mojstrovko itd. Bolj smo se bližali vrhu bolj nas je božal veter, to je bil vzrok, da se na vrhu nismo dolgo zadrževali.

Pešci so se vrnili po isti poti, smučarji pa smo po stari vršiški cesti v odličnih razmerah odsmučali do cestarske koče. Pršič v gozdu nam je risal nasmeške na obraz. Turo smo zaključili še z vzponom do Erjavčeve koče. Pred kočo smo prikazali še izdelavo sidrišča za spust ob vrvi na dva cepina, ki ju potegenemo za seboj. Na kratko smo se pogovorili o samem tečaju, potem pa nas je načelnica poslala za mizo. Po kosilu smo se spustili v dolino in s tem zaključili uspešno izveden tečaj.