Fazan

Minulo nedeljo smo se člani AO Jesenice ob osmih zjutraj zbrali pred društvom. Nabralo se nas je 14. Posedli smo se v kombi, ter avtomobile in se odpeljali proti Rajblu. Zasedli smo celoten prostor pod slapom Fortino ali po naše Slap za topom. Povzročili smo nekaj sivih las domačinom, ki so se odpravljali plezat. Ko so videli, da smo zasedli le spodnji del slapu jim je gotovo odleglo.
Na glave smo si nadeli čelade, oblekli pasove, obuli dereze in tečaj se je lahko pričel. Miha je tečajnikom najprej razkazal opremo in tehniko plezanja, ki jo potrebujemo za to dejavnost. Ostali, že izkušeni člani odseka, pa smo ta čas čez cel spodnji del slapu napeli vrvi. S tem smo naredili pravo malo ledno plezališče, da so se tečajniki lahko preizkusili tudi v plezanju. Seveda se plezanju tudi ostali nismo mogli upreti. Razmere so bile fenomenalne. Med počitkom je sledilo še malo učenja. Rosi je pokazal tehniko varovanja v ledu, izdelavo sidrišča, abalakov, za konec pa je sledil še prikaz postopka za spust ob vrvi na lednem vijaku. S tem smo obdelali celotno tehniko, ki jo uporabljamo pri lednem plezanju. Tečajniki pa tudi ostali smo imeli čas vse manevre tudi sami ponoviti.
Izpod slapu pa nas je pregnal dež. Kljub temu smo vsi udeleženci tečaja lahko ponovili ali se naučili tehnike lednega plezanja za povrh pa smo se še naplezali.

V okviru tečaja je nastala tudi powerpoint predstavitev, kako izdelati spust ob vrvi na ledni vijak. Predstavitev si lahko ogledate tukaj: OFFICE 2003 ali OFFICE 2007, poleg ene od teh dveh datotek morate shraniti še FILM. Obe datoteki shranite v eno mapo in zaženite powerpoint projekcijo.

 

 

Včeraj smo se družinsko podali proti Stolu. Jutranja priprava opreme in obuvanje v dolini Poden ni bil ravno užitek. Temperatura je namreč padla na -18°C. Odpravili smo se na pot in se kljub temperaturi le počasi ogreli na delovno temperaturo. Prihod iz gozda nam je narisal grenke obraze, ko smo videli plazovino, ki se je pripeljala izpod škrbine Vrata. Kljub temu smo nadaljevali po trdi a valoviti podlagi. Na našo srečo so se razmere počasi izboljšale. Ko se teren postavi resno v breg pa je bila podlaga že lepo zvožena in gladka. To je pri vzponu kljub uporabi srenačev nekoliko otežilo hojo. Nadaljevali smo skozi dolino V Kožnah proti sedlu med Malim in Velikim Stolom. Od tu je do vrha bilo samo še streljaj. Razgled z vrha je bil fenomenalen, le veter nas je kaj kmalu pognal proti dolini. Smuka je bila odlična več kot polovico poti. Podlaga je bila trda, a ne ledena. Le spodnji del po plazu in skozi gozd je bil bolj rodeo.

Danes sva s Saro peljala na Vrtačo Ajdovskega sošolca. Megleno jutro ni vzbujalo lepih občutkov ob odhodu od doma. Na Ljubelu smo se penzionistično vsedli na sedežnico in bili veseli, ko smo malo pod vrhom druge pogledali iz megle. Veselo smo jo zastavili v sončni dan. Napotili smo se v dolino Suhega rušja. Sneg je bil sorazmerno trd in se ni pretirano udiralo. Na vrh Vrtače smo se povzpeli po eni izmed grap, ki pa so v trenutnih snežnih razmerah zlite kar v eno samo. Toplo sonce nas ni izpustilo izpod cepina v dolino. Le s težavo smo začeli sestopati po Južni grapi nazaj proti Zelenici.

Letošnji čas menjave koledarja sva s Saro preživela na Sv. Višarjah. Ob 21.30 štart iz parkirišča. S smučmi na nogah sva se v soju čelnih svetilk vzpenjala po križevem potu. Iz vrha sva želela narediti kako fotografijo, vendar nama je rahla oblačnost prekrižala načrte. Tako sva le opazovala utripanje ognjemetov v dolini. Čarbno. Po petnajstih minutah svetlobnih in zvočnih efektov je mraz začel vstopati v najina telesa. Zato sva zapela smučarske čevlje, stopila v smuči in se pognala po smučišču navzdol. Fantastično! Ravnokar poteptana podlaga, primerno mehka je povzročila veselo vzdušje.

V novo leta sva tako kar odsmučala. Če bo celo leto tako kot je bil začetek, bomo veliko in užitkarsko smučali. SREČNO!