Fazan

Za nama je še en lep dan. Do sedemnajstega ovinka vršiške ceste s smučmi, nato pa proti vstopu v Meniskusov žleb. Na pancarje sva pritrdila dereze, smuči pa so delale (nepotrebno) težo na nahrbtniku. Na začetku naju je čakal dvometrski skok, naprej pa hoja po približno 40° naklonini. Ravno prav, da so meča pekla in bi kakšen nosač ruzaka (ali pa vsaj smuči) prav prišel :). No, je bil pa dober trening. Le izstopni metri so postali strmejši, a tudi ti so bili uspešno premagani. A ko že misliš, da bo sedaj bolje, te čaka še greben do Vratc. Malo navzdol, nato spet težki koraki navzgor. Vsake stvari je enkrat konec, tako se je končal tudi greben. Težak nahrbtnik je stvar malo otežil, jo je pa zato polepšala gaz, ki naju je spremljala celotno pot. Na Vratcih sva si nadela smuči in odsmučala nazaj v dolino. Kakšen kilometer pred parkiranim avtomobilom pa sva doživela še neprijetno presenečenje. Tako lepo in seveda hitro sva se po cesti približevala avtu, ko so se sanje porušile z nasproti vozečo rolbo. Pa so uničili vršiško idilo. Imela sva vsaj to srečo, da so se tega podviga lotili malo bolj pozno in sva smuči nosila le malo časa.