Fazan

Za nama je še en lep dan. Do sedemnajstega ovinka vršiške ceste s smučmi, nato pa proti vstopu v Meniskusov žleb. Na pancarje sva pritrdila dereze, smuči pa so delale (nepotrebno) težo na nahrbtniku. Na začetku naju je čakal dvometrski skok, naprej pa hoja po približno 40° naklonini. Ravno prav, da so meča pekla in bi kakšen nosač ruzaka (ali pa vsaj smuči) prav prišel :). No, je bil pa dober trening. Le izstopni metri so postali strmejši, a tudi ti so bili uspešno premagani. A ko že misliš, da bo sedaj bolje, te čaka še greben do Vratc. Malo navzdol, nato spet težki koraki navzgor. Vsake stvari je enkrat konec, tako se je končal tudi greben. Težak nahrbtnik je stvar malo otežil, jo je pa zato polepšala gaz, ki naju je spremljala celotno pot. Na Vratcih sva si nadela smuči in odsmučala nazaj v dolino. Kakšen kilometer pred parkiranim avtomobilom pa sva doživela še neprijetno presenečenje. Tako lepo in seveda hitro sva se po cesti približevala avtu, ko so se sanje porušile z nasproti vozečo rolbo. Pa so uničili vršiško idilo. Imela sva vsaj to srečo, da so se tega podviga lotili malo bolj pozno in sva smuči nosila le malo časa.

Pred hotelom Erika smo pri minus enajstih stopinjah zapustili zavetje avtomobila in se odpravi proti Kriški steni. Najprej po zratrakirani cesti do Koče v Krnici, nato pa po dobro narejeni gazi proti koncu doline. Cel čas nas je spremljal čisto puhast sneg. Za navkreber je to povzročalo nekaj težav, saj si vsake toliko časa naredil korak naprej in dva nazaj. Zato pa je bilo toliko boljše smučanje navzdol. Od vrha do doline sam pršič. Za konec pa še malo smuka in izogibanja peščem po cesti nazaj do avta.Uživala sem kot že dolgo ne.

Danes sva se potikala po pokrajini kjer so doma Sara, risi, medvedi in ostale podobne zveri. No, razen prve druge nisem opazil. Izhodišče najine poti je bila Mrzla Rupa. To je zaselek, ki se nahaja nekoliko nižjo pod krajem Vojsko. Najino potovalno sredstvo so bile smuči. Hodila sva po zasneženih gozdnih cestah. Od avta sva se podala mimo Hudega polja proti Golakom. Dokler so smuči sledile cesti so bile razmere odlične, ko pa sva se začela vzpenjati skozi gozd proti Malemu Golaku pa sva začela preklinjati žled, ki je iz dreves padel na tla in naredil podlago zelo drsečo. Zaradi prepogostih zdrsov smuči sva napredovala počasi in izgubila precej časa. To je bil vzrok, da sva nekoliko pod Malim Golakom obrnila in odsmučala proti izhodišču. Oba sva bila ceste zelo vesela, saj je bila tam smučarija odlična.

V nedeljo smo se z AO-jem odpravili na Vršič, pogledat kako je z Erjavčevo kočo. Do drugega ovinka vršiške ceste smo se pripelji z avtomobili. Nato pa smuči ali krplje na noge in gremo. Do Koče na Gozdu je bila cesta zratrakirana, naprej pa je vodila široka gaz. Tako nas hoja ni preveč utrudila in smo moči lahko prihranili za kidanje. Koča je bila popolnoma zavita v snežno odejo, zato smo hitro v roke prijeli lopate in se lotili z delom. Lotili smo se z odmetavanjem sprednje strani koče. Iz strehe smo skidali ves sneg. No nekaj ga je tudi samega priletelo na tla. Tako je sedaj tam snega do žlebu. Snega je bilo res veliko, zato nas je 18 delalo kakšne štiri ure, da smo kočo vsaj z ene strani rešili odvečne teže. Novemu snegu pa dali prostor, da bo iz strehe lahko padel sam od sebe. Oskrbnica Nada nam je pripravila še kosilo, potem pa smo počasi odsmučali nazaj v dolino. Sicer bi bila kidanja potrebna tudi druga stran koče, vendar za to ta dan ni bilo časa.