Fazan

Ravnokar smo se vrnili iz juga. Podaljšanj vikend smo preživeli v Paklenici. Lahko bi rekli, da je bil to manjši plezalni tabor alpinističnega odseka Jesenice. Tabor smo začeli z vožnjo v četrtek zvečer. Pozno zvečer smo se namestili v apartmajih Adrijana.

Zjutraj smo vstali v deževno jutro. V teku dopoldneva je dež nekajkrat ponehal. Tako smo se vseeno odločili, da pogledamo v kanjon Velike Paklenice. Dve navezi smo  se podali v Tinino smer, ostale tri naveze so se podale v smer Severni greben. Po dobri uri so se nad kanjon pripeljali temni oblaki polni vode, ki so jo v naslednjih trenutkih zlili na nas. Mi, ki smo plezali Tinino smer smo ušli še suhi. No, pošteno povedano, midva s Saro sva vedrila pod naravnim oknom. Ostali člani niso imeli toliko sreče in so se vrnili do kože premočeni. S tem podvigom smo plezalni dan zaključili.

Drugi dan je za naju sledil pravi maraton. Za zajtrk sva se podala v Celjski stup. Prvi raztežaj ocenjen s 5a je obema pognal kri po žilah in švic na čelo. Dalje je bilo lažje. Dan sva nadaljevala v Šaleški smeri. Ena lepših smeri kar sem jih plezal v kanjonu Paklenice. Med plezanjem sva pogledovala v glavno ostenje Anića Kuka. V Brahmovi smeri sta plezala Cuder in Koblar. Zanimivo je bilo poslušati besedičenje med Andrejevim plezanjem ključnega mesta smeri. Slišati je bilo: »preklet konj, kaj mi je tega treba…«, »…pa vedu sem kaj me čaka«. Kljub temu smo vsi varno izplezal. Njiju je čakal sestop, naju pa spust po vrvi. Midva še nisva imela dosti. Na parkirišču sva se odločila še za hiter obisk smeri Oliver Dragojević. Ob zatonu sonca v morje sva midva sestopila nazaj v kanjon in se sprehodila še nazaj do vasi.

Zadnji dan me je Sara peljala prek Severnega grebena. Ker sva imela potem še nekaj časa sem ji vrnil uslugo in sem še jaz peljal smer Nosorog. S tem smo naš tabor zaključili.

V treh dneh so bile preplezane naslednje smeri: Severni greben, Tinina smer, Akademska, Mosoraška, Celjski stup, Šaleška, Oliver Dragojević, Brahmova, Kraški Slovenski Tržaški Sizbek…

V nedeljo sva z Andrejem uresničila željo, ki jo izpolnjujeva že kar nekaj časa. Andrej je imel ugledano smer v Lengarjevem Komnu. To je neizrazit vrh, ki se nahaja pod Vrtaškim vrhom v dolini Vrat. Pod steno Komna sva dostopila od slapa Peričnik. Na vstopu sva si nadela enormno količino opreme, ki sva jo za ta vzpon vzela seboj. Prvi Andrejev poskus se je končal z napadom mravljic, ki jih je zabit klin pregnal iz domovanja. Ni imel druge kot da zaradi slabega varovanja obrne. Nato sva poskusila po lažjem svetu in tako splezala prvi raztežaj. V drugem sem se jaz pognal po kar lepo razčlenjeni zajedi a obtičal na polici. Nadaljevanje so mi preprečile plate, kjer je sicer bilo nekaj oprimkov, a me je zvila psiha zaradi slabega varovanja. Zabil sem dva slaba klina, ju povezal s pomožno vrvico in počasi splezal nazaj na štant. Andrej je še enkrat poskusil - tokrat bolj levo po razu. Uspelo mu je. Nadaljeval je na travnato gredino in štantal na luski. Mene je čakala nekakšna ogromna zajeda. Tu je bila možnost varovanja kljub obilici trave med skalo odlična. Med plezanjem sem tako lahko zataknil nekaj metuljev in jebo. Naslednje varovališče je bilo na majhnem macesnu. Naslednji raztežaj je bil bolj hoja kot plezanje, a v strmih travah je še vedno potrebna pazljivost. V nadaljevanju me je čakal detajl čez tri metrsko ploščo in dalje ob ruševju in drevju levo na raz. Tu je zadnje varovališče na ruševju. V lažjem plezanju ali celo hoji nadaljujemo po razu, ki nas pripelje v sedelce. Midva sva stopila še levo na vrh, ki sva ga poimenovala Mali Lengarjev Komen. Na vrhu sva postavila možica z vpisno šatuljo. Pri tem se je Andrej resnično potrudil. Smer sva poimenovala po slapu Peričnik, ki je cel dan šumel pod nama. Sestopila sva s spustom po vrvi.
Smer je tipičen trentarski alpinizem. Obilica trave, kak majav oprimek a kljub vsemu sva oba zelo vesela, da sva to splezala in se bova tega dne še velikokrat spominjala. Upam, da jo še kdaj splezava.

Opis in skica

Minulo soboto smo imeli na AO Jesenice prvo letošnjo skupno turo. Glede na precej nizko snežno mejo smo izbrali nižji a ravno tako zanimiv cilj. Iz drugega ovinka Vršiške ceste smo se podali na Škrbinjek. To je bil prvi etapni cilj. Sledilo je grebensko prečenje prek Malega Kumleha do Velikega Kumleha. Tu smo po počitku nadeli čelade in nadaljevali s turo. Od tu je teren nekoliko bolj zahteven, zato smo nekajkrat za varnost uporabili vrv. Spustili smo se v škrbino od koder nas je čakal še vzpon na Kumlehovo glavo. Tu so nas že čakali Nejc, Simon in Maja, ki so prišli iz Mavrinca. Skupaj smo nato sestopili v dolino.

Ture so se udeležili:
-tečajniki: Bernarda, Nina, Alenka, Božidar, Željko
-pripravniki: Katarina, Lidija, Mirko, Matic, Maja
-alpinista: Andrej, Miha
-mulčka: Nejc, Simon