Fazan

V torek sem se na turo podal sam. Iz Žirovnice sem zadihal mimo vodovodnega zajetja v začetku Rebra in dalje po stezici, ki pelje v Završnico. Pred tunelčkom sem stopil na greben in jo mahnil dnevu naproti. Stezica ves čas sledi grebenu ali njegovi bližini. Počasi sem se vzpenjal in tako dosegel Mali vrh (863 m). Po severni strani sem nato obšel vrh Peči (855 m). V prijetnem sončku sem užival na številnih urejenih počivalih in opazoval naravo kako jo najeda jesen in težko pričakovano jesensko spanje. Na žalost pa nam je ura še vedno gospodar, zato sem moral nadaljevati preko Rebra ( 883 m), vrhov Gosjaka (888 m) vse do najvišjega Smokuškega vrha (1122 m). Ponovno sem se prepustil užitkom in lenarjenju.
Nadaljeval sem mimo Sankaške koče do cerkvice Sv. Petra. Tako sem izpolnil današnji cilj, o prečenju grebena. Sestopil sem proti Poljčam, nekje vmes pa zavil na kolovoz in po njem proti zahodu. Ko sem se le tega naveličal sem stopil v stran in iskal prehode kar skozi gozd proti Rodinam. Nad vasjo se začne travnato rebro, ki me je pripeljalo do Žirovnice. Tako sem hodil nad vasmi: Doslovče, Breznica, Zabreznica, Selo do Žirovnice. V ozadju so se svetile hiše Vrbe, Most, in dalje Bleda na jugu in Jesenic na zahodu. Misli so uhajale k našim pesnikom in pisateljem (Prešeren, Čop, Jalen,..), ki so se leta nazaj po tem rebru lovili in igrali.
Za konec lahko omenim le tole: kljub temu, da je izlet tik nad Kranjsko kotlino in da ne dosega velikih višin pa je zaradi svojih razgledov in okolice vseeno vreden obiska.

September je pri kraju in v zadnjih dveh dneh je pokazal tudi svoj lep obraz. Mrzlo ponedeljkovo jutro je kar vabilo v gore. S Saro sva se ponovno podala v Zahodne Julijce. Izbrala sva 2063 m visok hrib, ki na eni strani meji z krnico Mangartskih jezer, na drugi pa z dolino Remšendol. Slovensko ime zanj je Kopa ali Poldnik, italijansko Picco di Mezzodi.
Izhodišče je na parkirišču pri drugem Mangartskem jezeru. Tu stopimo na pot 514 ali 515. Pot nas vodi prek Jezerske planine za katero sledimo kolovozu, ki kmalu zavije levo v breg. Kolovoz se počasi oža in na koncu stopamo le še po lepi gozdni stezici, ki se v ovinkih počasi vzpenja navzgor. Pridemo do sedla Col Rotondo. Tu pot 514 nadaljuje proti Remšendolu, mi pa zavijemo levo in se držimo poti 515. Sledimo grebenu in nadaljujemo prek rušnatih pobočjih proti vrhu. Nekoliko pod vrhom pridemo do razcepa, kjer se držimo desno. Kaj kmalu pred seboj zagledamo železen križ, pod seboj pa veličasten razgled na okoliške hribe in doline. Vrnemo se po isti poti.

V petek sva se odločila, da se odpraviva v Belo peč nad Tržičem. Začrtala sva si dve smeri: najprej JZ raz nato pa še Katastrofulo. Nad prvo smerjo sem nekoliko razočaran, saj je precej “naložena”. Druga smer je popravila vzdušje, tako sva bila koncu koncev vseeno zadovoljna. Slik pa ta dan ni nastalo nič, saj je vreme kuhalo meglo.

V prejšnjem tednu sva s Saro spet izkoristila proste dni za plezanje. V četrtek sva se podala v Beljaško iglo. Dostop poteka od koče Corsi, od koder je že na daleč vidna izrazita igla. Izbrala sva smer Spigolo sud (IV+/III-IV, 140 m).

Prvi raztežaj je lahek. Midva sva ga splezala kar nenavezana. Začnemo iz poti in plezamo v grapo na levi strani igle. Že od spodaj lahko opazimo varovališče s prusikovo vrvico. Od varovališča nadaljujemo prečno v desno. Priplezamo na raz in nad seboj opazimo plitev kamin. To je ključno mesto smeri (IV+). Ta raztežaj je dobro zavarovan, saj je v njem kar nekaj klinov. Po 20-ih metrih pridemo na polico na desni, kjer nas čaka navrtano varovališče. Od tu naprej nas čaka le še užitkarska plezarja do vrha. Varovanja je dovolj (klini, skalna ušesa…). Na vrhu nas čaka še zanimiv sestop. Po vrvi se spustimo 20 m v škrbino. Na drugi strani moramo splezati nekaj metrov navzgor na polico na kateri že iz vrha opazimo možica v steni pa svedrovec. Sedaj lahko za nekaj časa pospravimo vrv, a jo bomo še potrebovali. Nadaljuemo po policah levo in desno navzdol, da pridemo v grapo. Orientacija je lahka, saj samo sledimo možicem. Sestopamo dalje po grapi. Pridemo do skoka, preko katerega se spustimo po vrvi. Sidrišče je pripravljeno v levi steni (gledano navzdol). Pridemo na plato iz katerega splezamo navzdol po skalni plošči v levo. Pridemo na rušnat greben in nadaljujemo po njem. Vsake toliko časa lahko zasledimo redeče pike. Kmalu zavijemo levo v grapo, koder pridemo na prvo varovališče. Od tu se spustimo po vrvi in s 60 m vrvi pristanemo ravno na planinski poti, kjer smo zjutraj začeli.

V filmčku si lahko ogledate izbor slik leta 2007. Pa veliko užitka ob gledanju.

Vabilo

AO Jesenice vabi v alpinistično šolo

Prišel je čas jeseni in s tem začetek šolskih obveznosti. Vsako leto se v tem času začne tudi alpinistična šola na Jeseniškem alpinističnem odseku. S tem odpremo vrata vsem zainteresiranim, ki bi se radi vključili v dejavnosti odseka, pri čemer vodilo je varno obiskovanje gorske narave, težje dostopnih vrhov in plezalnih smeri. Uvodno spoznavno predavanje bo 2. oktobra. Takrat se bomo ob slikah pogovorili kako, zakaj in na kakšen način bo alpinistična šola 2008/09 potekala.

Na kratko:

Kdaj: 2.10.2008 ob 19.00 uri

Kje: V sejni sobi PD Jesenice

(TVD Partizan - C. Železarjev 1)

Cena: 80€

Info: Miha Noč

031 425 783

miha.tema@gmail.com