Čolnarjenje po Kolpi
Tokrat sva se za spremembo odpravila na jug Slovenije. K reki Kolpi. V Lazah pri Predgradu sva najela mini raft. Vse potrebne stvari za tri dni zložila v dva soda in lastnik agencije naju je odpeljal na štartno mesto – Srebotnik…
Ponavadi se čolnarjenje začne nekaj kilometrov više v Osilnici, a tokrat je bilo vode premalo. Tako sva izpustila del z največ brzicami, ki jih bo potrebno obiskati ob naslednji priložnosti. Pri cerkvi Sv. Ane sva natovorila raft in se podala divjini reke Kolpe naproti. Sprva sva se pri veslanju malo lovila, a ritem nama je hitro prišel pod vesla. Pred nama so bile prve brzice. Močno sva veslala in uspešno prišla čez, vendar na koncu nama je raft zasukalo za 180°. Več sreče prihodnjič. Malo veslanja po mirni vodi. Potem pa se raft ustavi. Nasedla sva v nizki vodi. Ni nama preostalo drugega, kot da ga porineva naprej do višje vode. Tako se je nadaljevalo ves dan. No, po nekaj brzicah sva tudi te že dobro obvladala in raft nama je uspelo ohraniti v pravi smeri. Vmes sva si privoščila krajši počitek na nasipu. Potem pa spet vesla v roke. Po petih urah sva prišla do Slavskega Laza, kjer sva nameravala postavit šotor. Ura je bila šele nekaj čez tretjo popoldan, zato sva nekaj časa premišljevala ali naj ostaneva tu ali naj greva naprej. Odločila sva se, da bo to kraj, kjer bova preživela preostanek dneva in noč. Poskus kopanja se ni dobro končal. Voda je bila preveč mrzla. Proti večeru sva postavila šotor in zakurila ogenj, ter spekla najino večerjo – klobase. Budna nisva bila dolgo, saj naju je celodnevno veslanje, sonce in voda, kar utrudilo. Zlezla sva v spalni vreči in tam ostala do jutra. Prebudila sva se v sončen dan. Pospravila šotor in vso kramo ponovno natovorila v raft in odveslala novim brzicam na proti. Vode je bilo zmeraj več, veslanje pa nama je že dobro prišlo pod roke. Na polovici poti, ki sva si jo zastavila za ta dan, sva priveslala mimo izposojevalca raftov, kjer sva si privoščila sladoled. Potem pa naprej. Ob reki stoji veliko mlinov, ki pa so vsi nedelujoči, razen Breškega mlina, ki občasno deluje. Ob tem naj omenim, da je bilo včasih v rečju reke Kolpe prek sto vodnih mlinov. Večina jih je že izginila, na nekatere pa še spominjajo jezovi ali celo kamnite stavbe. Na nasipu ob mlinu v kraju Radenci sva si tudi postavila najino drugo in tudi zadnje taborišče. Temperatura vode je počasi rasla. Namerila sva 22°. Tudi danes naju je »voda« hitro odnesla v šotor in kar kmalu je bil pred nama zadnji dan veslanja. Za začetek dneva naju je čakal najlepši del. Veslanje po čisti divjini, daleč stran od ceste in motečega hrupa. Mir, ki ga v današnjem svetu ne srečaš kar tako. Postanek sva naredila pri Breškemu mlinu. Ob reki sva srečala kar nekaj ljudi, ki so se prepuščali sončnim žarkom. A čez sto metrov spet nikjer žive duše. Ustavila sva se še za kosilo in odveslala zadnjim trem jezom naproti. Voda je bila zmeraj bolj topla, a zato tudi bolj naseljena z algami. Pred nama sva zagledala most v Vinici, ki je naznanjal, da se bo najino veslanje vsak čas zaključilo. Raft sva potegnila na travnik in počakala, da naju je lastnik prišel iskat in odpeljal nazaj do avta.
