Fazan

Že drugič letos sva se podala v Bele vode. Tokrat je bila pred nama najlepša smer v Visoki polici Direttissima. Dostop poteka do koče Brunner, potem pa se steza odcepi desno. Tu sledimo oznakam za Vetta Bella. Pod steno pa prečimo desno po grušču do vstopa. Skala je zelo dobra. Povsod sami res nori prijemi, da lahko izbiraš kam boš prijel. Prvi raztežaj poteka po počeh skozi okno. Okno ima oceno IV a z odličnim prijemom. Sledi plezanje po skoraj navpični steni. Cik-cak po najlažjih prehodih do ključnega mesta smeri. Vendar tudi ta je v primerjavi z ostalimi ocenami V- lahek. Res da malo bolj pokonci, a skala je odlična in se brez problema potegneš čez. Mesto je zavarovano tudi z dvema klinoma. Nato je sledil zame najlepši del smeri. Skala z veliko roglji, ki se jih z rokami lahko odlično oprimeš. Brez problemov sem napredovala navzgor in občudovala skalo. Kar prehitro je raztežaj minil. Z njim pa tudi strma stena. Še dva raztežaja lahkega plezanja in s smerjo sva uspešno opravila. Sestopila sva po z rdečimi pikami in puščicami označeni poti nazaj do bivaka. Od tu pa po isti poti nazaj do avta.

Po dnevu kolesarjenja na Krvavec in frikanja v Peči je prišla na vrsto dolgo pričakovana Nemška smer v severni steni Triglava. Edina napaka je bila je nočno vstajanje. Budilka je zvonila že ob pol petih zjutraj. Poleg naju z Mihom, sta morala navsezgodaj vstati tudi Mihova sestra Tina in oče. Odpeljali smo se v Vrata. Parkirišče je bilo že zelo polno. Pred nami sta bili dve uri dostopa. Ko pa smo prispeli na vstop v smer sta bili pred nami še dve navezi. Na srečo je prva že odplezala prvi raztežaj, tako da nam ni bilo treba veliko čakat. Prvih 14 raztežajev do Nemškega turnca je plezarija do III. stopnje. Stena je krušljiva, kar je Tina spoznala tudi na svoji roki. Plezalcu pred njo se je namreč odlomila skala, ki pa je na nesrečo zadela ravno njo. A toliko sreče je le bilo, da ni hujših posledic. Nenavezani smo nadaljevali po Nemški grapi in prečili v levo pod črnimi ploščami. Pred nami sta bila še zadnja dva raztežaja. Prvi bolj kratek. V zadnjem delu pa nas je čakal še detajl IV-. A kljub taki oceni ni bil težak, saj je odličen prijem in se brez težav potegneš čez. Plezanja je bilo po slabih sedmih urah konec. Čakal nas je še sestop, ki pa se bi mu najraje odrekli. A če greš gor, moraš tudi dol. Sestopili smo do markirane poti, ki vodi čez prag. Nadaljevali pa smo po Tominškovi. Na tej poti se srečamo s kar nekaj jeklenicami. Zadnji del pa je shojena stezica, ki v doline pripelje malo stran od Aljaževega doma.

Po taboru sva šla pogledat, če je v Čekovniku kaj novega. V miru sva se spočila in pripravila noge za naslednje ture. V torek sva se odpravila čez mejo na obrobje Julijskih Alp. Iz vasice Male Rovte (Rute Piccolo), malo pred Trbižem, sva se podala po dnu doline do odcepa markirane poti 520. Stezica naju je vodila skozi gozd do opuščene planine Kolja jama (Alpe di Rutte). Pri koči Cinque Punte sva naredila kratek počitek, da sva potešila žejo. Sedaj je bila pred nama neoznačena pot. Na začetku sva se vzpenjala mimo ruševja, nato pa je sledilo nekaj lahkega skalnega plezanja vse do vrha. Vmes so naju usmerjali možici, ki sva jim verno sledila, tako da nama orientacija ni delala posebnih težav. Z vrha pa se nama je odprl pogled na Rabeljsko jezero, v daljavi pa so se dvigovali Mangart, Kanin, Montaž, Visoka Bela špica, Kamniti lovec. Na soncu, ki naju je prijetno grelo, sva zadremala. Pred nama pa je bilo še ključno dejanje: sestop. Tu šele pride do izraza plezanje I. in II. stopnje. Navzdol je vseeno malo težje, a je vseeno šlo brez težav. Do koče sva sestopila po isti poti. Tam pa sva zavila na pot številka 518, ki naju je skozi gozd pripeljala do ceste nekaj sto metrov stran od koder sva jo zjutraj zapustila.

Od 17. do 22.8. je v Logarski dolini potekal planinski tabor MO Jesenice. Tabora se je udeležilo 11 otrok, ki obiskujejo osnovno šolo, dve srednješolki in študentka. Slednje tri so bile tudi pomočnice štirim vodnikom. S seboj smo imeli tudi Jasno. Tako nas je bilo vsega skupaj 19. V nadaljevanju pa si lahko preberete kaj vse smo ga srali.

Začetek in ogrevanje

V nedeljo smo se zbrali v Logarski dolini, natančneje pri planšariji Logarski Kot. Da smo se ogreli za podvige prihodnjih dni smo se po pešpoti podali do slapu Rinka. Na poti nas je ujel dež, a se nismo preveč sekirali z mislimi, da se nam zato zvečer ne bo treba umivat. V kočo smo prispeli za čas večerje. Ko smo izpraznili krožnike je bil čas za spoznavni večer. Kazalci na uri so hitro drveli okoli in kmalu so pokazali deset. Treba je bilo v posteljo, da se spočijemo za jutrišnji izlet.

Olševa

Vstali smo malo pred osmo. V jedilnici nas je že čakala miza obložena z dobrotami. Po zajtrku in temeljitih pripravah smo se z gojzarji na nogah in nahrbtnikih na ramah zbrali pred kočo. S kombijem in tremi avtomobili smo se odpeljali v Podolševo. V bližini kmetije Macesnik smo pustili en avto, ki nam je olajšal pot na povratku. Ostala karavana pa se je odpeljala do cerkvice Sv. Duha. Tu smo parkirali in se nato mimo Rogarjeve kmetije zapodili v breg. Pot nas je vodila skozi gozd. Naš prvi večji postanek je bil pri Potočki zijalki. To je jama, ki leži na nadmorski višini okoli 1700 m. Jama je dolga 115 m in široka do 40 m. Pred približno 20.000 do 40.000 leti je bila središče tedanjih lovcev. Danes je to pomembno arheološko najdišče. Izkopavanja so se začela leta 1928 pod vodstvom Srečka Brodarja. V jami so bile najdene kosti več kot 40 različnih živali, med drugimi tudi kosti jamskega medveda. Poleg tega so našli tudi ostanke bivališča pračloveka (puščice, ognjišče…). Radovednost nas je v soju svetilk pognala v jamo. Med tem so Ksenja, Blažka in Meta pred jamo pripravile pravo planinsko pojedino.

Po malici nas je nad jamo čakalo nekaj metrov jeklenice, ki je popestrila izlet. Pot kljub temu ni bila težka in smo jo vsi brez težav premagali. Prvi vrh Obel kamen (1921 m) smo obšli. Naslednji, glavni vrh Govca (1929 m) pa je bil naš najvišji cilj tega dne. Z vrha smo se razgledovali po okoliških vrhovih. Pogled na eno stran nam je odkrival tri značilne doline tega konca: Robanov kot, Logarsko dolino in Matkov kot. Nad temi dolinami pa se dvigajo hribi Kamniško-Savinjskih Alp kot so: Križevnik, Ojstrica, Krofička, Planjava, Brana, Turska gora, Rinke, ter Mrzla gora. Na drugo stran sta se dvigali Raduha in Peca za njo pa Avstrijska-koroška. Privoščili smo si počitek in malico. Nadaljevali smo po grebenu Olševe naprej do zadnjega vrha z imenom Gladki vrh (1850 m), kjer smo zavili navzdol. Po strmi gozdni poti smo sestopili nazaj v področje Podolševe, kjer nas je čakal avto s katerim smo se šoferji odpeljali po ostale avtomobile. Za nami je bil tako prvo uspešno opravljen izlet. V kočo smo prišli tik pred večerjo. Tokrat je bila hrana še boljša-verjetno tudi zaradi utrujenosti. Otroci so kar sami popadali v postelje.

Strelovec in Krofička

Budilke so nas spet vrgle pokonci okoli osme ure. Po zajtrku smo se razdelili v dve skupini. Nika, Barbara, Žan in Jan so tvorili mlajšo skupino, ostali pa starejšo. Ksenja in Gotlib sta prevzela mlajšo ekipo. Odpeljali so se do Hotela Plesnik, kjer so stopili na pot proti Strelovcu (1764 m). Pot jih je dalje vodila mimo koče na Klemenči jami, kjer smo se pozno popoldne tudi dobili in skupaj sestopili v dolino.

Z večjimi korenjaki smo se odpravili peš kar od koče. Pri Domu planincev smo zavili desno, kjer se začne pot na Klemenčo jamo. Po dobri uri hoje smo prispeli do koče in si privoščili zaslužen počitek. V koritu smo natočili ledeno mrzlo vodo, ki je kasneje hladila žejo. Nadaljevali smo mimo najdebelejšega macesna in dalje po cik-cak poti našemu cilju nasproti. Vmes smo si v gozdičku na zravnanem grebenu privoščili še pošteno malico. Salama, sir in kumare so dale moč za drugo polovico vzpona. Počasi smo zapustili hladno senco gozda in prišli v svet skal poraščenimi z ruševjem. Sonce je s svojimi žarki zbijalo moralo zato smo morali vsake pol ure odpreti čutare s pijačo. Kljub vsemu smo vsi težko čakali trenutek, ko si bomo lahko nadeli čelade in pasove. To se je tudi zgodilo. Pred prvimi jeklenicami smo si nadeli opremo in praktično prikazali pravilno uporabo samovarovalnih kompletov. Otroci so pod budnim očesom vodnikov in pomočnikom sami varno napredovali proti vrhu. Na vrhu Krofičke (2083 m) smo posedeli nekaj minut, naredili nekaj posnetkov potem pa je čas že začel priganjat. Prvi del sestopa, ki je nekoliko bolj izpostavljen in nezavarovan smo za navzdol zavarovali z vrvjo na katero so se potem otroci pripenjali kot na jeklenico. Bolj smo se spuščali bolj je pod čeladami postajalo vroče. V gozdu smo lahko končno sneli opremo in jo stlačili v nahrbtnike. Na mestu kjer smo že dopoldan obedovali smo si še enkrat pripravili gostijo. Sledil je še spust do koče na Klemenči jami, kjer smo se dobili z ostalo ekipo, da smo potem skupaj sestopili v dolino. V domačo hišo smo prispeli 5 minut pred večerjo, zato smo samo še sedli za mize. Večer ni bil dolg saj sta turi naredili svoje.

Matkov kot

Sredino jutro ni bilo tako kot prejšnja dva. Namesto modrine neba smo lahko gledali v belo-sive oblake. Ta dan smo zato namenili počitku in zeliščem. Tole z zeliščem zahteva dodatno razlago. Na vsakem taboru nas obišče Škrat Škrlat s svojimi likovnimi delavnicami. Letos si je zamislil čajne lončke, ki pa brez vsebine ne zaslužijo svojega imena. Zato smo morali na travnik kjer je vsak nabral svojo zel, jo posušil in potem spravil v lonček.

Za zgoraj opisane aktivnosti je bil izlet v dolino Matkovega kota prava izbira. Z avtomobili in kombijem smo se zapeljali do konca ceste. Sprehod po in ob makadamski cesti nam je večini omogočil, da smo nabrali svojo čajno zel. Nabirali smo: koprive, rman, materino dušico, dobro misel, jagodičje, plahtice… Vmes smo si privoščili tudi malico, saj neprestano priklanjanje k tlom utrudi telo in duha. Gril je poskrbel za partijo malega golfa s storži in bukovimi palicami. Malico in golf so na žalost prekinile dežne kaplje. Imeli smo srečo v nesreči, saj je bila v bližini zaprta hiša ob kateri je stala odprta drvarnica, ki nam je nudila zavetje pred dežjem. Po 5 minutah je bilo vsega konec, zato smo se spet lahko posvetili igri. Zraven koče je bilo tudi korito z vodo. Le-to je postalo glavni objekt, ki je krojil igro. Špricanje z vodo se je kasneje prelevilo v tekmo kdo bo bolj moker. Zmagovalci so bili vsi. Premočeni do “gat” smo se odpravili nazaj v kočo.

Popoldan smo preživeli v družbi Škrata Škrlata. S seboj je prinesel steklene lončke za vlaganje, ki jih je vsak po svoje okrasil, da bodo služili kot škatlice za čaj. Domišljija je bila brez meja. Tako smo lahko na lončkih občudovali motive na temo tabora, rož, Logarske doline, ipd. Nekaterim izdelano še ni bilo dovolj, zato so se lotili še zapestnic, ki bodo lahko še dolgo spominjale na letošnji tabor.

V Logarsko dolino je med tem že padel mrak. Bližal se je čas večerje, kasneje pa čas tople postelje.

Raduha

Četrtkovo megleno jutro ni zbujalo kakega pretiranega veselja, da odidemo na pot. Vodniki pa smo bili vseeno trdno odločeni, da se podamo Raduhi (2062 m) naproti. Odpeljali smo se do parkirišča pod Snežno jamo. Oprtali smo si nahrbtnike. Hodili smo le kratek čas, saj je do vhoda v jamo le okoli 10 minut. Prispeli smo ravno pravi čas, saj smo se samo nekoliko bolje oblekli in se odpravili v podzemlje.

Snežna jama se nahaja na višini 1500 m, sredi stoletnih gozdov pod planino Arta. Jamo oz. njeno vhodno udornico so pastirji poznali že od nekdaj. Uporabljali so jo kot naravno hladilnico, saj je bil v njej večni sneg. Sneg so v koših nosili tudi na planino, da so z vodo napajali živino. Ta vhodna udornica je bila že leta 1939 vpisana v kataster jam pod imenom Snežna jama. Takrat ni še nihče slutil, da se pod snegom skriva še nekaj več. Notranji del jame so odkrili leta 1981 jamarji iz Prebolda. Zaradi izjemnih lepot so jamo uredili za turistične oglede. Tako je jama od leta 1990 najvišje ležeča turistična jama v Sloveniji. Glede na lego bi morala biti običajna alpska jama, brez jamskega okrasja. Posebnost jame pa je prav njena notranjost. V začetnem delu najdemo ledeno okrasje, ki ga je sicer več v pomladanskih mesecih. V notranjosti jame pa lahko vidimo stalaktite in stalagmite, stebre in zavese tako kot v kraških jamah. Starost jame se ocenjuje na 10-12 milijonov let, kar je tudi vzrok za sedanje okrasje. Takrat so bile namreč razmere za rast kapnikov ugodne, pa tudi jama je ležala takrat nižje in se je na to nadmorsko višino dvignila šele z nastankom Alp.

Vse te zanimive podatke smo izvedeli med ogledom samim. Prijazni jamar nam je jamo v soju karbidovk veličastno predstavil. Na koncu nas je osupnil še z jamskim koncertom, za katerega si je zaslužil glasen aplavz.

Po prihodu iz jame smo si privoščili malico. Nabrali smo si dovolj moči za nadaljnji vzpon. Prek planine Arta smo se povzpeli na vrh Velike Raduhe. Med vzponom nas je božala megla, ki pa se je na srečo na vrhu nekoliko razkadila. Tako smo se lahko razgledali na že osvojene cilje v okolici. Ura je bila že pozno popoldan, saj smo se navkreber zamudili z obiranjem jagod in borovnic. Sestopili smo po isti poti. V tabor smo prišli že v temi. Osebje koče nam je že pripravilo meso, ki smo ga sami spekli na ognjišču v leseni kočici ob hiši. Imeli smo pravi Logarski piknik.

Ostanek večera je minil v duhu družabnih iger. Igre kot so Slačenje čebule, Klicanje prijateljev in Ali imaš rad svojega soseda res popestrijo taborske večere. Dolg dan nas je utrudil in prepustili smo se spancu.

Vsake lepe pravljice je enkrat konec

Zadnji dan tabora smo si privoščili nekoliko daljši spanec. Po zajtrku je sledilo težavno pospravljanje sob. Gore prtljage smo zložili pod streho pred hišo. Kljub temu, da se je tabor približeval koncu smo bili vsi dobre volje. Ko je bila koča spet spodobna smo se odpeljali v konec Logarske doline. Ob majhnem potočku, ki priteče izpod slapu Rinke smo preživeli ostanek dneva. Jezovi, leseni mlinčki, karte in podobne zaposlitve so nam krajšale čas, ki je nenormalno hitro brzel naprej. Ob četrti uri popoldan smo se počasi vrnili h koči. Počasi so že prihajali prvi starši. Porajali so se čudni občutki: nekako so si vsi želeli domov, a po drugi strani pa bi še kak dan vztrajali v tej prelepi Logarski dolini.

Soteskanje je pri nas v Sloveniji poznano bolj kot turistična ponudba. Razne agencije ponujajo vodenje po soteskah kot so Sušec, Fratarica, Grmečica, ipd. V tujini pa je to šport, kot gorništvo, alpinizem… Na številnih spletnih straneh najdemo vse potrebne informacije o soteskah. Najdemo lahko zemljevide, skice sotesk, opise in tudi vodničke v knjižni obliki. Najbolj poznane države s takim sistemom soteskanja so Italija, Španija in Francija. Seveda so tu še druge. Mi smo se tokrat podali v Italjanske Dolomite.

Kamp, ki ga ni bilo

Začelo se je s spremljanjem vremenske napovedi. V petek dež, naslednje dni pa sonce. Tako smo se štirje nadobudneži: Nina, David, Miha in jaz zbrali na bencinski črpalki v Ratečah, kjer smo do vrha napolnili bencinski rezervoar in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Pred nami je bilo okoli 300 km vožnje do italijanskega jezera Lago del Mis, kjer je bil na zemljevidu označen kamp. Z vmesnimi kratkimi postanki, smo v večernih urah pred seboj zagledali dolgo pričakovano jezero. Zapeljali smo na rob ceste, da bi na zemljevidu natančno določili lego kampa. Prepričani smo bili, da stojimo na pravem mestu. A nikjer nobena šotora. Ravne terase ob jezeru so nakazovale, da kampa mogoče sploh ni več. Začelo se ni dobro. Namesto spanca nas je pričakal kamp, ki ga ni bilo. Zapeljali smo se naprej ob jezeru do gostilne. Vrata so bila že zaklenjena, a skozi okna smo videli luč. Uspelo nam je priklicati lastnika, ki je na srečo znal nekaj angleščine. Spraševali smo po mestu, kjer bi lahko postavili šotore. »Tu blizu ni nobenega kampa«, nam je odgovoril. Šotora pa ni bilo mogoče postaviti, saj je tu park in te čaka kazen, če pride kontrola. Izvedeli smo še, da je včasih kamp sicer bil, a so ga pred tremi leti zaradi težav zaprli. Ponujal nam je možnost, da prespimo pri njem na terasi, vendar z negotovostjo, da lahko zjutraj pride kontrola. Nad to idejo nismo bili najbolj navdušeni. Povedal nam je, da je par kilometrov stran ob cesti podrta hiša, zraven pa prostor kjer bi lahko postavili šotore, saj je tam že drugo področje in veljajo drugačna pravila. Odpeljali smo se do omenjenega kraja. Prostor nam ni bil najbolj všeč. V podrti hiši nam ob misli na drogeraše ni dišalo spati. Da pa bi postavili šotor tik ob cesti? Odpade. Odpeljali smo se še nekaj kilometrov naprej po ozki cesti in skozi tunele vdolbene v skalo. Ta čas je na zemljo že padla noč, zvezde pa so zakrivali temni oblaki. Vsake toliko časa je zapihal močan veter in nebo so razsvetlili bliski. Vedno manj nas je mikalo, da bi v tem vremenu sploh postavljali šotore. Na tej strani jezera ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem hotelu. Odpeljali smo se nazaj v smeri prihoda, do malo večjega mesta Sospirola. Tu so bili vsaj znaki življenja. V prvi gostilni, ki smo jo zagledali, smo povprašali za prenočišče. Pokazali so nam pot do hotela. Kljub pozni uri je bil še odprt. Res smo plačali 40€ na sobo ( 20€ na osebo), a drugam se nismo mogli dati. V upanju, da nam bo vreme naslednjega dne usojeno smo se odpravili na dolgo pričakovani spanec.

Gole del Soffia

Prebudili smo se v sončno jutro. Večerni pripetljaji so bili pozabljeni, sedaj smo le čakali, da pridemo do našega prvega canyona. Odpeljali smo se nazaj do jezera Lago del Mis, do gostilne, kjer smo bili že prejšnji večer. V nahrbtnike smo dali neoprene, pasove, čelade in drugo potrebno opremo, ter se odpravili po res strmem in asfaltiranem klancu navzgor. Dobro uro smo pred seboj gledali le klanec, ki ga kar ni bilo konec. Končno smo prispeli v vas. Pri starem koritu in pralniku oblek smo stopili na travnato pot, ki vodi k soteski. Oblekli smo si neoprene, nadeli pasove, ter čelade in že je bil pred nami pri tobogan z nižjim skokom. Voda ni bila mrzla. Skozi sotesko smo se 16 spustili po vrvi. Najdlje 38 metrov. Sotesko obdajajo visoke stene in pet ur, kolikor približno traja kanjon, nimaš izstopa ven. Prav zaradi tega kanjon spada med težje. Ves čas pa te obdaja lepota, ki jo je vredno izkusiti. Dolžina soteske je okoli tri kilometre, višinska razlika pa 360 metrov. Po uspešno opravljenem canyonu smo se ustavili še na pijači. To smo iz vljudnosti že morali storiti-avto je bil cel dan parkiran na parkirišču gostišča, pa še koristne informacije lastnika s katerimi nam je pomagal prejšnji večer, ko res nismo vedeli kam naj se damo.

Na prvem primernem prostoru smo si nato privoščili še kosilo, potem pa nas je spet čakala dolga vožnja do naslednjega cilja. Spet okoli 300 km do jezera Lago di Como. Nekaj časa smo se vozili po avtocesti, nato pa smo se dvignili na 1883 metrov visok prelaz Tonale. Na naši levi se je ta čas bohotil Adamelo (3554 metrov). Na prelazu je tudi smučišče z gondolami, ki pripeljejo iz doline. V pokrajino pa se lepo vključijo tudi lesne hiške, namenjne za apartmaje. Sledil je spust nazaj v dolino. Nato pa še nekoliko nižji prelaz Aprica. V Sondrio smo prispeli že v temi. Pred nami pa je bilo še 40 km do jezera. Pred ciljem nas je razveselila tabla, ki je naznanjala bližino kampa. Tik pred enajsto smo že bili na recepciji. Imeli smo srečo, saj smo ujeli zadnje minute obratovanja. Že v temi smo postavili šotore kar na predprostor prikolice, ki je bila ta čas prazna. Po hitrem postopku smo se spravili v spalne vreče in se prepustili spancu. Naslednjega dne nas je spet čakalo zgodnje vstajanje.

Cormor

Tretji dan našega potovanja nas je čakal canyon Cormor. Nahaja se v provinci Sondrio. En avto smo pustili na izhodu canyona pri vasi Franscia, z drugim pa smo se odpeljali na vstop. Ta se nahaja pod jezom jezera Campomoro. Večji del poteka v podzemlju, zato smo potrebovali svetilke. Dolžina canyona je okoli 1,5 km z 440 metri višinske razlike. Da ga premagaš potrebuješ okoli pet ur. Spustili smo se v sotesko in že s prvim 11 metrskim spustom po vrvi zapustili sončno svetlobo. V jami nas je čakalo 10 spustov dolgih od 5 do 24 metrov. Vmes smo morali še malo zaplavati, kar pa ni bilo najbolj prijetno, saj je bila voda ledeno mrzla. A druge izbire ni bilo. Zabrodili smo po do pasu globoki vodi z vrha pa je že posvetil kakšen žarek, ki je še polepšal pogled. Prišli smo do najdaljšega, 25 metrskega spusta, ki nas je privedel nazaj na površje. Tu je bil mogoč izhod iz canyona. Mi smo seveda šli do konca. Najprej malo plezanja čez skale in iskanje prehodov, potem pa spet spust v temo. Sledilo je sedem krajših spustov v jami, ter še dva zunaj nje in za nami je bil drugi canyon. Tudi ta ima zanimivo skalo, z nenavadnimi oblikami. Kaj vse je voda zmožna narediti.

Dan smo enkrat za spremembo zaključili še pred temo. Čakalo nas je še kosilo in večerjo v enem. Malo smo še pokramljali in odšli spat, saj je bil pred nami še en dan, ki ga bomo preživeli v vodi.

Val Bodengo

Vremenska napoved ni bila najbolj ugodna, zato smo zjutraj spremenili plan in se namesto v zadnji del Bodenga odpravili v prve dva. Val Bodengo je razdeljen v tri dele. Prvi je dolg 0,6 km s 75 metri višinske razlike in zanj porabiš eno uro. Drugi del je dolg 1,7 km s 175 metri višinske razlike in traja dve-tri ure. Zadnji, najdaljši del, pa je dolg 8 km s 480 metri višinske razlike in zanj porabiš okoli šest ur. To pa nam bi zaradi možnega popoldanskega dežja vzelo preveč časa. Cesta nas je vodila iz vasi Gordona po ovinkih navzgor proti vasi Bodengo. Malo smo se lovili, da smo našli pravo parkirišče za izstop iz drugega dela. Z drugim avtom pa smo se odpeljali naprej do vstopa v prvi del soteske. Za začetek nas je čakal tri metrski skok nato pa dva krajša spusta po vrvi. Potem spet skok še dva spusta in prvi del je bil za nami. Tu je skala še posebej lepa. Drobni kristalčki, ki se iskrijo na soncu, ji dajejo prav poseben čar. V drugem delu je bilo pred nami 13 spustov po vrvi. Z nekaterih mest lahko tudi skočiš, saj je voda dovolj globoka. Tega se je posluževal David, ostali pa smo se raje spuščali po vrvi. Najvišji skok je s 13 metrov visoke skale, ki jo je David željno pričakoval ves dan. Ostali pa na skalo nismo zlezli, saj je bil okoli nje mogoč prehod. Nižje smo bili, bolj mrzla je bila voda. Za tretji del v vodničku tudi omenja freezing water-ledeno mrzlo voda. S canyonom smo uspešno opravili brez dežja. Vsake toliko časa je nad nas pridivjal kakšen temen oblak, a hujšega ni bilo. Šele zvečer je padlo nekaj kapljic. A nikoli se ne ve, zato je bila odločitev za krajši kanjon vseeno prava.

Oh ta dež

Plani so bili veliki. Vsi smo si želeli okusiti še zadnji del canyona Bodengo, saj naj bi bil ta del še lepši od zgornjih dveh. A že jutranji dež nam je to preprečil. Z Mihom sva se odločala med tem ali naj počakava še en dan ali pa kar takoj pospraviva šotor in se odpeljeva v Slovenijo. Po gledanju vremenske napovedi na internetu, ki je obljubljala lepše vreme sva se odločila da ostaneva. Zjutraj smo se v miru naspali. Mizico za zajtrk, smo postavili pod streho prazne sosednje prikolice. Tako smo lahko na suhem pozajtrkovali. Hvala lastnikom te prazne prikolice za najem uporabljenega prostora. Okoli poldneva nam je bilo posedanja in poležavanja dovolj. Odpeljali smo se v bližnje mesto Varenna. Tam smo neuspešno iskali knjigarno, kjer bi prodajali vodničke za canyoning. Na poti nazaj v kamp smo se ustavili še v kraju Bellano. Naleteli smo na prospekt soteske Orrido, The Bellano gorge. Imeli smo čas, zato smo se odpravili na ogled. To je 15 minutni sprehod po ožji soteski, ki jo je izdolbla voda. Čez nas pelje lesen most, od koder imamo lep razgled na slapove. Voda močno dere in v soteski se sliši samo njeno bučanje. Mi smo še čisto pod vplivi canyonov prejšnjih dni razmišljali, če bi se dalo spuščati po vrvi ob slapovih. David, navdušen skakalec, pa je se je spraševal, le kako globoko je od mostu do vode in seveda, če je voda dovolj globoka, za varen skok. V prejšnjih stoletjih je moč vode poganjala industrijo. Danes pa tam stoji elektrarna. Po ogledu smo se vrnili v kamp. Dež je tačas ponehal in izza oblakov je včasih posijalo sonce. Upali smo, da nam bo vreme naslednji dan bolj naklonjeno.

Brez uspeha

Zjutraj smo lahko le poslušali padanje dežnih kapljic po šotoru in spali dalje. Val Bodengo 3 nam nekako ni bil usojen. Škoda. No, mogoče pa nas pot v naslednjih letih še kdaj pripelje v te konce in nam bo takrat vreme bolj naklonjeno. Z Mihom sva bila trdno odločena da greva domov. Pospravila sva šotor in vso kramo naložila v avto. David in Nina sta se še odločala med odhodom in plezanjem nekje ob morju. Okoli poldneva sva bila pripravljena na odhod. Kljub temu, da nama zadnji del Bodenga ni uspel, sva bila z izkupičkom zadovoljna. Cel dan sva se vozila in zvečer srečno prispela nazaj v Slovenijo.

Po počitnicah na Kolpi smo se spet odpravili v hribe. Tokrat v Belve vode. Z Andrejem, Tino in Saro smo se zapodili v smer Ive-Piemontese (III/IV, 250 m) v Mali lojtrici. Smer priporočam vsem ljubiteljem “štirk”, saj je res ena najlepših smeri v tem okolišu. Spodaj pa je še nekaj fotk.

Tokrat sva se za spremembo odpravila na jug Slovenije. K reki Kolpi. V Lazah pri Predgradu sva najela mini raft. Vse potrebne stvari za tri dni zložila v dva soda in lastnik agencije naju je odpeljal na štartno mesto – Srebotnik…

Ponavadi se čolnarjenje začne nekaj kilometrov više v Osilnici, a tokrat je bilo vode premalo. Tako sva izpustila del z največ brzicami, ki jih bo potrebno obiskati ob naslednji priložnosti. Pri cerkvi Sv. Ane sva natovorila raft in se podala divjini reke Kolpe naproti. Sprva sva se pri veslanju malo lovila, a ritem nama je hitro prišel pod vesla. Pred nama so bile prve brzice. Močno sva veslala in uspešno prišla čez, vendar na koncu nama je raft zasukalo za 180°. Več sreče prihodnjič. Malo veslanja po mirni vodi. Potem pa se raft ustavi. Nasedla sva v nizki vodi. Ni nama preostalo drugega, kot da ga porineva naprej do višje vode. Tako se je nadaljevalo ves dan. No, po nekaj brzicah sva tudi te že dobro obvladala in raft nama je uspelo ohraniti v pravi smeri. Vmes sva si privoščila krajši počitek na nasipu. Potem pa spet vesla v roke. Po petih urah sva prišla do Slavskega Laza, kjer sva nameravala postavit šotor. Ura je bila šele nekaj čez tretjo popoldan, zato sva nekaj časa premišljevala ali naj ostaneva tu ali naj greva naprej. Odločila sva se, da bo to kraj, kjer bova preživela preostanek dneva in noč. Poskus kopanja se ni dobro končal. Voda je bila preveč mrzla. Proti večeru sva postavila šotor in zakurila ogenj, ter spekla najino večerjo – klobase. Budna nisva bila dolgo, saj naju je celodnevno veslanje, sonce in voda, kar utrudilo. Zlezla sva v spalni vreči in tam ostala do jutra. Prebudila sva se v sončen dan. Pospravila šotor in vso kramo ponovno natovorila v raft in odveslala novim brzicam na proti. Vode je bilo zmeraj več, veslanje pa nama je že dobro prišlo pod roke. Na polovici poti, ki sva si jo zastavila za ta dan, sva priveslala mimo izposojevalca raftov, kjer sva si privoščila sladoled. Potem pa naprej. Ob reki stoji veliko mlinov, ki pa so vsi nedelujoči, razen Breškega mlina, ki občasno deluje. Ob tem naj omenim, da je bilo včasih v rečju reke Kolpe prek sto vodnih mlinov. Večina jih je že izginila, na nekatere pa še spominjajo jezovi ali celo kamnite stavbe. Na nasipu ob mlinu v kraju Radenci sva si tudi postavila najino drugo in tudi zadnje taborišče. Temperatura vode je počasi rasla. Namerila sva 22°. Tudi danes naju je »voda« hitro odnesla v šotor in kar kmalu je bil pred nama zadnji dan veslanja. Za začetek dneva naju je čakal najlepši del. Veslanje po čisti divjini, daleč stran od ceste in motečega hrupa. Mir, ki ga v današnjem svetu ne srečaš kar tako. Postanek sva naredila pri Breškemu mlinu. Ob reki sva srečala kar nekaj ljudi, ki so se prepuščali sončnim žarkom. A čez sto metrov spet nikjer žive duše. Ustavila sva se še za kosilo in odveslala zadnjim trem jezom naproti. Voda je bila zmeraj bolj topla, a zato tudi bolj naseljena z algami. Pred nama sva zagledala most v Vinici, ki je naznanjal, da se bo najino veslanje vsak čas zaključilo. Raft sva potegnila na travnik in počakala, da naju je lastnik prišel iskat in odpeljal nazaj do avta.