Fazan

V torek sva se iz Tamarja odpravila prek Brkice do bivaka na Kotovem sedlu. Zajtrk pri bivaku nama je dal novih moči, ki sva jih potrebovala za nadaljnji vzpon na Kotovo Špico. Od bivaka sva nadaljevala nekoliko v levo navzgor do nekakšnega grebenčka. Prek le-tega sva zavila v desno v smeri vrha. Po brezpotju sva iskala prehode mimo velikih balvanov, ki so razmetani po območju Velikega kota. Hodila sva v smeri melišč, ki se nahajajo v vpadnici vrha. Prek melišč sva prišla do vstopne police, kjer sva si nadela opremo. Po izpostavljeni polici (15 m) sva prišla na ramo pod Kotovo Špico. Plezala sva naprej navzgor in prišla na melišče. Nad meliščem opazimo gladko polico, ki jo prečkamo tik pod steno v levo. Malo naprej sledi še ena gladka plošča, ki jo tudi prečimo v levo za rob. Pridemo v skrotast svet po katerem iščemo prehode v levo navzgor, da pridemo direktno na vrh.

Turo sva nadaljevala proti Vevnici. Nekaj časa sledimo grebenu, potem pa nas možici usmerijo v pobočje nad Tamarjem. Iščemo prehode po policah, dokler ne pridemo pod zadnji vršiček pred Vevnico. Tu ponovno splezamo na greben in se po drugi strani prek gladkih plošč spustimo na sedlo pod Vevnico, na katerega pride tudi plezalna pot Via dela Vita. S sedla sva začela sestopati navzdol na Tamarsko stran. Iščemo prehode do travnatih pobočij, ki jih vidimo pod nami. Na koncu trav iščemo možice v desno, ki nas prek izpostavljenih prehodov pripeljejo do police, ki nas privede nazaj na področje Velikega kota in dalje do bivaka.

Sledil je kratek počitek. Začela sva sestopati proti dolini, ko je začelo že malo kapljati. Pohitela sva in ko sva stopila v dno Tamarske doline se je razplamtela nevihta. S hitrimi koraki oz. tekom sva srečno prispela do avta.

Prejšnji vikend sva preživela pri Sari v Čekovniku. Ponedeljek pa je bil kot nalašč za obisk Košutnikovega turna in njegovega Severnega roba (izhodišče je koča Košuta, na Avstrijskem-koroškem). Smer je navrtana vendar plezalec kot piše tudi v vodniku potrebuje alpinistični čut za orientacijo. Vstopna prečka, kljub oceni IV ne predstavlja nobene težave. Zaradi dobrih oprimkov in stopov sploh ne veš kdaj prideš čez. Potem sledita dva raztežaja kjer ti je edina orientacija intuicija. Plezaš v levo navzgor skozi nekoliko bolj »razrahljan« svet. Prideš na raz kjer je tudi varovališče. Od tu nekaj metrov navzgor (svedrovec se skriva nekoliko za levim robom), nato pa prečka v levo. Od tu pa samo še navzgor.

Smer ponuja res užitkarsko plezanje v dobri skali. Za sestop uporabimo zavarovano plezalno pot ÖTK. Za sestop priporočam, da si pripravite popkovino za samovarovanje, ker je pot enostavno povedano vratolomna.

Omenjeni turi sta že kar stari, saj jih imam na dolgu še iz predzadnjega tedna julija. V sredo sva se z Cudrom namenila v Mojstrovko splezat Zahodni raz. No, saj sva tudi ga. Razmere nama sicer niso bile najbolj naklonjene. V vstopnem grabnu je bil še sneg, v sami smeri pa mraz, da je kar pošteno nohtalo. V takih razmerah sploh ne veš kaj oz. ali sploh kaj držiš. Kljub vsemu sva smer uspešno preplezala, se povzpela še na vrh in sestopila na Vršič. Na sestopu so naju ujele prve kaplje, vmes je bilo celo nekaj snežink.

Za naslednji dan sva oba sklenila, da odidemo nekam na sonce. Zmenili smo se skupaj s Koširjem. Za cilj smo si izbrali smer Via Colavizza v steni Muscev. 390 m smeri poteka po nekakšni položni rampi (50°) z nekaj vmesnimi skoki in policami. V smeri je nekaj klinov, lahko pa si pomagamo z metulji in skalnimi urami. Najbolj zahteven del je izstopni raztežaj. Tu zapustimo zajedo rampe in izplezamo po platah v levo navzgor. Oprimki so sicer kvalitetni ampak zadnjih 30 m ne moremo narediti vmesnega varovanja. Klub vsemu je smer kar lepa in jo priporočam. Mene je še posebno navdihnil razgled, ki se ponuja iz smeri. Saj plezamo nad izrazito zeleno pokrajino nad Rezijo in sedlom Učja.

V nedeljo sva si za cilj izbrala Veliko Planino. Avto sva pustila v Stahovici in se po dobro obiskani poti odpravila do cerkve Sv. Primoža, kjer sva si privoščila zajtrk. Dan je bil čudovit. Nikjer nobenega oblačka. Pogled je segal tja do Ljubljane. Pri cerkvi sva zapustila množico ljudi in se po samotni poti podala proti Mali Planini. Na srečo sva ves čas hodila skozi gozd po senci. Vsak žarek, ki je pokukal skozi veje, je takoj povzročil večjo vročino. Danes je bila pot slabše markirana, vendar vseeno dovolj. Največ obiskovalcev Velike Planine se kljub lepi potki pripelje z gondolo iz doline Kamniške Bistrice. Ne preveč strma pot naju je pripeljala do slemena, kjer se je odprl pogled na dolino Kamniške Bistrice. Pot je nato prečila Pasje peči in naju pripeljala do gozdnatega sedla. Nedaleč od tu se nahaja planina Kisovec, do Male Planine pa naju je ločilo le še malo višinskih metrov. Na Mali Planini se odpre pogled na prve stanove. Pogledala sva po zemljevidu in si začrtala krožno pot. Najprej sva šla mimo Gojške planine, ki je poleg Velike in Male planine ena izmed največjih. Ta del je bil veliko manj obljuden, kot pa direktna pot iz Male do Velike Planine. Pogled nama je ušel na greben, ki sva ga prehodila prejšnji dan. Izgledal je neskončno dolg in ob misli, da sva celega prehodila se je bilo treba kar malo usesti in malo spočiti. No ja, ne čisto dobesedno. Ko se je v daljavi že videla cerkev Marije Snežne pa je bil res čas za malo počitka. Ulegla sva se pod drevo, da sva bila lepo v senci in vmes v neokrnjeni naravi še malo zaspala. Sicer pa Velika Planina ni več to, kar je bila včasih. Veliko teh stanov so sedaj vikendi in ljudje se do njih pripeljejo kar z avtom. Res ne izgleda lepo: avto parkiran pred lesenim stanom v zeleni pokrajini. Tako pač je. Vsaj stanovi so še vedno leseni in grajeni v enakem stilu. In taki stanov ne najdemo nikjer drugje. Pred cerkvijo je planšar prodajal razglednice. Za pot navzdol pa sva si tudi midva izbrala gondolo. Ta vikend sva že veliko prehodila in videla veliko zanimivih stvari. Namesto da bi še kakšne tri ure hodila, sva bila že v dobrih petih minutah v dolini.