Živel prvi maj
Po ponedeljkovem Kanjavcu je sledil dan počitka. Krivec za to je slabo vreme, malo pa tudi obolele mišice. V sredo sva se s Saro odpravila pod Kriško steno. Ujela sva fenomenalne razmere, pripeljala pa sva skoraj v Mali Tamar. Četrtek je bil spet v duhu padavin, midva pa sva doma grela posteljo:)
V petek smo se družinsko podali iz Sella Neveje na sedlo Vršič. Novo zapadli snegec prejšnjega dne (pršič) je ponudil res fenomenalno smučarijo, ki pa so jo deloma pokvarili žičničarji, ki so del smučišča dobesedno splužili in naredili cesto. Po kasnejših informacijah je sedaj smučišče skoraj neprimerno za smučanje. Škoda. Ne morem pozabiti tudi plazu, ki se je pripeljal kot slap čez steno Bele peči, ravno ko smo prismučali do postaje gondole. Lahko bi rekel, da nam je prigrmel ravno pred rivčke smuči. Divje. Po tem jih je sledilo še več, a so bili manjši.
V soboto je bilo vstajanje spet zelo zgodaj. Tokrat sva se s Saro odpravila na Stenar. S smučmi na nahrbtniku sva morala pešačiti malo nad “počivalo”. Naslednji etapni cilj so bila Stenarska vratca. Sara je malo pod njimi pustila smuči, nato pa sva peš nadaljevala do vrha. Tu sva srečala tudi Mojstranške veverice oz. njihovo mlajšo generacijo. Ura je priganjala, zato smo se kar hitro pognali po bregu navzdol. Razmere na strehi Stenarja so bile uživaške. Malo me je sicer skrbelo, kako se bom spravil čez Vratca, vendar zaradi novega mehkega snega ni bilo problema - prečka, pet ovinkov in že sem čakal Saro pri njenih smučeh. Naprej navzdol je bil sneg že močno južnen, zato so noge zelo trpele. Vseeno sva se pripeljala nazaj do “počivala” in sestopila v Vrata.
Nedelja je služila kot relaksacijska tura, saj po takem tednu noge kar močno pečejo. Za premiganje mlečne kisline sva s Saro izbrala Šito glavo, ki pa je v tem letnem času čisti gnoj.
