Fazan

Petkovo dopoldne sva s Saro preživela v plezališču Gore. Obema se to majhno plezališče zelo dopade in ga bova še obiskala. Tudi soboto sva preživela na Primoskem. Tokrat sva odšla pogledat nad Ajdovščino v Kovk. Splezala sva smer Nedolžna. Same plezarije je bolj malo, a vseeno boljše kot ležanje doma. Iz Primorske sva se podala še malo na sneg.
V nedeljo smo jo družinsko zastavili iz Krme proti Bohinjskim vratcem. V odličnih razmerah smo mimo Vodnikove koče odsmučali na Velo polje. Tu je sledila montaža kužkov nazaj na smuči. Pot nas je vodila skozi Velsko dolino v smeri Hribaric. Tik pred sedlom smo zavili na desno do koče na Doliču. Nastanili smo se v ljubki zimski sobi zraven koče, za kar gre zahvala planinskemu društvu Gorje, ki skrbi za omenjeno sobo, ter kulturnim uporabnikom, ki poskrbijo za red in čistočo. Po nastanitvi je sledilo kuhanje Maggie juhce za predjed, nato pa nekoliko bolj konkretne hrane v obliki klobase, sira itd. Pred spanjem je bilo potrebno poskrbeti za zadostne količine pijače za naslednji dan in pa občudovanje odhajanja sonca proti zahodu.
Po presenetljivo topli noči smo nahitro pojedli kar je še ostalo od prejšnega dne, počistili za sabo in zagrizli proti Hribaricam. Nočni hlad je otrdil snežno podlago, zato smo morali uporabljati srenače. Razmere za hojo so bile kljub temu odlične. Razgled z vrha pa fenomenalen. Še dobro, da se niso uresničile vremenske napovedi, ki so napovedovale že manjše poslabšanje. Na vrhu se nismo dolgo zadrževali, saj sonce s svojo močjo kaj hitro preveč zmehča snežno podlago. Nad razmerami se nismo prav nič pritoževali, saj je bila smučarija do Velega polja bogovska. Vzdušje je kvaril le še 300 m vzpon do Bohinjskih vratc, ki pa smo ga tudi opravili brez pritoževanja. Smučarija v Krmo je bila z vsakim metrom bolj gnila oz. sneg je bil vedno bolj gnil. Pripeljali smo se do roba gozda, koder smo smuče privezali na nahrbtnike in odpešačili do avta. Kaj več pa ne bom opeval, da vam ne bi naredil preveč skomin:)

Po dolgem času so se nam krajncem končo zjasnila vremena. Lepo vreme smo izkoristili za obnavljanje znanja ledeniške tehnike. Zadevo smo izvedli na Vršiču. Tako lepega dneva bi bilo seveda škoda brez, da nebi še kam skočili. Tako sva s Saro vstala malo prej in se pred tečajem odpravila na Šito glavo. Razmere so bile fenomenalne. Zgornji del je bil sveže prebeljen s sodrastim snegcem, spodnji pa je bil že močno ojužnen. Kakorkoli že bilo je fajn.

Na snegu smo obdelali novitete ledeniške tehnike, po končanem delu pa novitete politike naše krovne organizacije - Komisije za alpinizem. Žal te novosti niso tako pozitivne kot tehnične. Vedno bolj se sprašujem ali je alpinizem sploh še “alpinizem”. Stari mački, ki so splezali še danes spoštljive smeri se verjetno obračajo v grobih ob početju naših nadrejenih. V igri je samo še denar. Razmišljanja so me napeljala na podobnost med “pleh pič…” in “pleh alpinisti”, ena razlika pa je le: prve vidijo avtomobile, drugi pa evrote. Sam v tem ne vidim nobenega smisla, saj hribe doživljam zase in za svojo dušo. Skrbi me le, če naziv alpinist sploh še pomeni tisto pravo hribovsko osebnost ali le koristoljubnega športnika. Čas bo pokazal svoje, sam pa se raje pišem “drek” z malo začetnico, kot da bi stopil na pot, ki jo zastavlja KA.

Minuli vikend smo imeli na Alpinističnem odseku predviden ledeniški tečaj. Zaradi slabega vremena in obilice novega snega v Avstriji smo ta tečaj preložili. Kljub temu nismo ostali doma. Namesto na sever smo se v petek zvečer odpeljali na jug. Ob dveh zjutraj smo prispeli pred Starigrad, kjer nas je za dobrodošlico ustavil policaj. Vsi smo ga bili zelo veseli, še posebno potem, ko je zaželel srečno vožnjo. Pred apartmaji Adriana so nas že čakali ostali. Pozabil sem omeniti, da se nas je zbralo kar 15 (Maja, Joži, Anja, Nina, Lidija, Lucija, Sara, Mitja, David, Gašper, pa še en Gašper, Matic, Rajc, Martin in jaz). Bilo nas bi še več, če ne bi mlada tečajnica (o imenu lahko ugibate) pozabila doma potni list.
Sobotno jutro je bilo vetrovno, tako smo kar postopali in razmišljali: bi šli ali ne bi? Kam bi šli? Bo nehalo pihat?… Naposled je odločitev le padla. Klub vetru smo se zapeljali v kanjon in vsaka naveza se je zapodila v svojo smer. Midva s Saro sva najprej napadla Centralni kamin v Velikem Čuku (5a, 180 m). Smer je lepa in si zasluž obiska. Nato sva se odločala kaj naprej. V igri je bila Akademska, za katero se nisva odločila zradi časovne stiske. Sara je izrazila željo po plezanju v vodstvu, zato sva izbrala lahko smer Bela rampa (3-, 130 m), ravno tako v Velikem Čuku. Smer ne ponuja kake hude plezarije, a za uvajanje neizkušenih plezalcev idealna smer, saj omogoča obilico možnosti za učenje nameščanja varovanja. Po smeri sva se vzpela še na vrh Čuka, nato pa sestopila nazaj v kanjon. Ura je bila že taka, da smo mislili samo še na hrano.
V nedeljo sva si začrtala cilj, ki je ostal od prejšnjega dne - Akademsko (4b, 180 m). Smer je za moje plezalske sposobnosti precej težja, kot jo opisuje ocena. Tudi v primerjavi s Centralnimi kamini neprimerljivo. V smeri sta naju ujela tudi Martin in Lidija, tako smo zadnji raztežaj splezali s skupnimi močmi. Roke so že močno pekle od ostre Pakleniške skale, čas pa je tudi že narekoval odhod proti domovini.
Na tem plezalnem vikendu smo splezali naslednje smeri: Nostalgija, Ljubljanska, Velebitaška, Nidija, Kapetan Pelinkovec, Slovenska, Juha, Celjski steber, Akademska, Severno rebro, Nosorog, Tinina smer, Šaleška smer,…

Po emailu sem dobil povezavo na spletno stran kjer lahko preverimo svoje znanje prve pomoči. Pozabavajte se s tem in obnovite svoje znanje.

LINK