Fazan

Minuli vikend je spet minil v duhu zime in zimskih športov. V soboto smo imeli v načrtu pogledat proti dolini Železnice in dalje proti Lepem vrhu. Zelena pobočja v Srednjem vrhu so nas obrnila proti Vršiču. Od Ruskega križa smo odsmučali v Mali Tamar, kjer smo na smuče nalepili pse in zaštartali proti koči v Krnici. Špuro sta pred nami naredila dva iz sosednje severne dežele. Vzdušje je krepilo pokanje plazov v ostenju Zadnjega Prisanka in Razorja. Zaradi varnosti smo hodili na malo večji varnostni razdalji. Pod steno se nismo dolgo zadrževali. Odsmučali smo nazaj po dolini in omadeževali pobočja prekrita s čistim pršičem. Kar nenavaden občutek za konec marca. Zadnji del pred kočo je bil k sreči že ojužnen, kar je bilo veliko bolje kot ledena skorjica.
Dobre sobotne razmere so me prepričale, da sem se v nedeljo dogovoril z Nanijem, da stvar ponoviva. Vzrok za to je bil tudi tekmovanje za Mihov smuk. Pred samim tekmovanje sva odšla po zalet čisto pod vznožje Kriške stene. Razmere za smučanje so bile nekaj časa odlične. V spodnjem delu pa je dež prejšnega popoldneva naredil najslabšo možno skorjico, tako da sva se vozila levo desno prek snežišč. Vsak ovinek je bil poglavje zase, tako sva z veliko inovativnostjo nekako le prišla do koče v Krnici.
Do koče sva prišla ravno pravi čas, da sva ujela štart za Mihov smuk. Nekaj čez 70 tekmovalcev se nas je iz Pasovčeve skale pognalo po progi proti Malem Tamarju. Zaključek tekme smo storili na Mihovem domu, kjer je bila tudi podelitev nagrad najboljšim.

V soboto so nama veter, megla in rosenje “odpihnili” turo na Malo Mojstrovko. Zato sva se odpeljala proti Koči na Gozdu in v Suhi Pišnici šla skozi zimsko tehniko. Naredila sva sidrišča v snegu, spust na dva cepina, ter varovanje v snegu. Po končanem delu sva se mokra vrnila domov.
Nedeljsko sončno jutro naju je poneslo na Pokljuko. Parkirala sva na Rudnem polju in se podala proti Velikem Draškem vrhu. Skozi gozd naju je pot vodila nad planino Konjšco proti Jezercam. Počasi sva prišla na čistino in bučno grmenje vetra v višavah je dalo vedet, da se vremenarji danes le niso zmotili. Z Jezerc sva se po sveže zapadlem snegu povzpela na Studorski preval. Tu sva si privoščila kratek počitek, si nataknila dereze, v roke vzela cepin in se podala proti vrhu V. Draškega vrha. Na grebenu so naju sunki vetra nekajkrat prikovali k tlom. Ni bilo druge kot, da nadaljujeva na vzhodni strani grebena malo pod robom. Par korakov pred vrhom sva se odločila za vrnitev, saj so bili sunki premočni. Misli so uhajale proti Vzhodni grapi v Toscu, a sva se raje odločila za vrnitev na sedlo. Grapa bo počakala. Domov se nama ni mudilo, zato sva se povzpela še na Ablanco. Tudi tu naju je veter kmalu pregnal in vrnila sva se na sedlo. Pod sedlom sva imela kratek kurz ustavljanja s cepinom. Sara je osvojila osnovne položaje za ustavljanje, a cena za to je bila visoka - strgane hlače. Ura je počasi hitela v popoldne midva pa sva se vrnila v dolino.

Filmček o ustavljanju s cepinom: