Fazan

Danes sva se z Mihom podala na Vršič, kjer naju je pričakala megla. Vendar, ko sva počasi nabirala višinske metre je morje megle ostalo pod nama. Tako sva najprej splezala Butirjevo grapo in sestopila po Pripravniški. Sledila je Sestopna grapa in vrh Male Mojstrovke. Miha mi na vrhu ni dal časa za počitek. Nazaj na Vršič sva se vrnila po Župančičevi. Razmere so bile odlične. Plezarija je bila kot hoja po stopnicah. Nažalost se sneg hitro tali in je zunaj vedno več skale, kar pomeni, da bo plezanja grap za letos kmalu konec. Opozoriti moram še na snežne opasti, ki se pnejo nad Pripravniško ter Župančičevo in samo čakajo kdaj jih bo sonce pognalo v globino.

Bolj za šalo kot za res…

• tvoji sistemi so dolgi najmanj 30cm
• tvoj sin pleza težje smeri kot ti
• brazgotine imaš na zunanji strani rok
• tvoja plezalna oprema vključuje rokavice
• nehal si s športnim plezanjem, ker nisi zmogel nobene smeri
• na svojih plezalnih izletih vidiš mnogo sončnih vzhodov
• svoje plezalke lahko nosiš cel dan
• ne veš, kakšen je tvoj % telesne maščobe
• soplezalca vprašas, koliko vode potrebujeta
• splezaš prvenstveno smer in objaviš imena obeh plezalcev
• izgubil si vse pripomočke za varovanje, pa še vedno veš, kako varovati
• veš, kaj je to žmula
• zbudiš se ob dveh zjutraj, da bi šel plezat
• med plezanjem malo zadremaš
• porabiš tri ure da odstraniš varovanje
• padaš 20m
• abzajlaš 6 raztežajev v temi
• abzajlaš 6 raztežajev v snegu
• imaš kladivo
• sexaš na varovališču
• plezaš drugi dan in ne veš, kaj si počel prvi dan
• ko spustiš flašo z vodo, traja 5 sekund, da pade na tla
• tvoja oprema je vredna več kot tvoj avto
• tvoji najlepši spomini so iz najgrših smeri
• za tabo je odličen plezalni dan, potem pa spoznaš, da nisi plezal smeri, ki si jo hotel
• preživel si noč, viseč na gurtni
• v ponedeljek zamudiš sluzbo, ker si šel v nedeljo plezat
• v tvoji vrečki je prostora za celo kocko magnezija
• voziš se celo noč, da bi lahko cel dan plezal
• voziš se celo noč, ker si cel dan plezal
• tako visoko si, da zgledajo drevesa kot brokoli
• tvoje gurtne imajo vozle
• you think “beta” is a video format
• znaš srati in varovati istočasno
• v plezalkah imaš nogavice
• dolg dostop ni ovira za dobro plezarijo
• zvijaš štrik
• varovališče si izdelal z zadnjim kosom opreme

Dobre razmere se splača izkoristit. Tako se nas je danes zbralo sedem članov AO Jesenice (Maja, Lidija, Leja, Tina, Andrej, Mitja in jaz) spet pri žičnicah nad Jezerskim. Danes smo si za cilj postavili Sinji slap. Na parkirišču smo postali kar slabe volje, ko se je proti vstopu v Vikijevo svečo in Sinjem slapu poadal ducat hrvatov. K sreči se jih je večina odločila za Vikijevo, tako da pretirane gneče ni bilo. Prvi raztežaj je že pošteno omehčan. Na parih mestih se komaj odločiš ali zabiješ v led ali je to že voda. Kljub temu je bil ta raztežaj usoden za Majo. Po prvih dveh metrih ji je v arkado priletel kos ledu in kri je špricala kot da bi klali prašiča. Ni bilo druge kot da sestopi nazaj v dolino. Spremila jo je Leja. Tako smo dve navezi (Antrej-Lidija, Tina-Mitja-Miha) plezali dalje. Drugi raztežaj je snežen in smo ga smo prepešačili. V tretjem raztežaju nam led pokaže zakaj ime Sinji slap. Modrikast ravno prav mehak led je ponujal čisti užitek v plezariji. Škoda, da ta del ni daljši. Po četrtem raztežaju namreč varujemo skoraj na balkonu GRS zavetišča. V resnici nam tega ni treba početi saj so vsa sidrišča opremljena s svedrovci.

Ko smo na izstopu čakali Andreja in Lidijo nas je butnil v uho močan pok nato pa bobnenje plazu. Iskanje premikajočih gmot se je ustavilo na zgornjem Ledinskem slapu. V skalah nad njim se je utrgal kar precej velik kamnit plaz. Popeljal se je naravnost čez slap in se ustavil v grapi malo nad spodnji Slapom. Že med plezanjem smo opazovali dve črni piki, ki sta se premikali po slapu navzgor. Ta dva plezalca sta imela danes neverjetno srečo, da se je plaz ustavil nad njima. Ona dva sta verjetno slišala le bučno grmenje in se niti zavedala nista kam to grmenje pelje. To niti ni pomembno važno je, da se je stvar srečno končala. Po tem kar sem videl danes močno odsvetujem plezanje Ledinskih slapov (v času odjuge), saj nikoli ne vemo kdaj bo sonce spet stopilo/odstopilo naslednji kamion materiala.

Slika je nastala nekaj časa po odlomu. V času odloma sta bila plezalca nekoliko nižje, a zato na nič bolj varnem mestu.

Za nas Gorenjce so Kamniške Alpe tako imenovana “tuja gorstva”. Ne vem po kakšnem naključju sem se tja odpravil že drugič ta mesec. Tokrat z očetom in mamo. Od tovornih žičnic smo se podali čez prode proti Ledinskim slapovom. Tam se začne tudi grapa med Ledinskim vrhom in Veliko Babo. Le-to smo prejšni teden opazovali iz Teranove smeri. Videti je bila lepo zalita in zato tudi mikavna. Sonce je ta teden oddalo zemeljskem površju kar precej energija, kar se je močno poznalo na snežni odeji. Zadnič škripajoč sneg, danes pa udirajoča čofta. K sreči je bila grapa že prehojena, s tem pa stopinje že narejene. Danes je bil v grapi že en skok - kombinacija snega, ledu in skale. Pretirane težavnosti ni, a vseeno smo “pozihral”. Od skoka je do vrha le še dobrih sto višinskih metrov. Tu so se začela kolebanja kam sedaj. Bobneči zvoki plazov, ki so se prožili na pobočjih okoli Češke koče so nam dali misliti. Zato smo se odločili, da sestopimo kar najhitreje kar po isti smeri. Čez skok smo se spustili po vrvi (klin nad skokom je bil že zabit, opremili smo ga le s prusikovo vrvico). V tem času je tudi našo grapo obsijalo sonce, ki je vodo skoraj dobesedno spreminjalo iz trdega agregatnega stanja v tekočega. Ravno zaradi tega smo pohiteli s sestopom, a kljub temu doživeli lep dan.

V soboto in nedeljo, 16. in 17.2.2008 je na Vršiču potekal tečaj zimske tehnike v okviru alpinistične šole AO Jesenice. Tečaj je potekal nekako v dveh delih. Prvi dan smo na terenu obdelali praktične veščine, drugi  dan pa smo jih preizkusili v praksi…

Sobota, 16.2.2008

Na delo smo se odpravili okoli devete ure zjutraj. Peš smo se podali proti sedlu in dalje proti Šiti glavi. Na četrtini poti smo se ustavili, ter naredili snežni prerez, švicarsko in norveško metodo preverjanja trdnosti snežne odeje. Obenem smo na drugem delovišču spoznavali izdelovanje sidrišč in varovališč v snegu, ter varovanje in gibanje naveze.

Pot smo nadaljevali proti vrhu Šite glave. Malo pod vrhom je sledila še ena pavza na kateri so vsi tečajniki izvedli spust po vrvi na dveh cepinih, katere potem potegnemo za seboj. Snežna podlaga je bila do sem in dalje do vrha ponekod trda, zato smo spoznali še varno hojo cepini v rokah in derezami na nogah. Na vrhu Šite glave se zaradi mrzlega vetra nismo zadrževali dolgo časa. Sestopili smo nazaj na Vršič in v konti pod cesto trenirali zaustavljanje padca s cepinom. Osvojili smo osnovne tri položaje: Po hrbtu z nogami naprej, na trebuhu z glavo naprej (v ribo) in za konec še po hrbtu z glavo naprej.

Po večerji smo večer popestrili s predavanjem o prvi pomoči in prehrani v gorah. Sledil je še družaben večer.

 

Nedelja, 17.2.2008

Po obveznem preverjanju lavinskih žoln smo se zapodili v breg. Pod vstopom v Butinarjevo grapo smo se razdelili v dve skupini:

Miha Jekler, Nejc Justin in Lea Dežman so se priključili Mojstrančanom. Najprej so splezali Župančičevo smer, sestopili po Pripravniški, za piko na »i« pa splezali še Butinarjevo.

Ostali člani smo najprej splezali Butinarjevo. Z Meto, Tjašo in Martino smo po grebenu osvojili še vrh Male Mojstrovke. Tina, Katarina, Lojze, Maja, Gašper in Matic pa so sestopili po Pripravniški in nato splezali še Župančičevo.

Na Vršiču smo obdelali še teoretičen del o lavinskih žolnah, ter rokovanju z njimi. Vsak udeleženec tečaja se je potem tudi preizkusil v iskanju zakopane žolne. S tem pa smo tudi zaključili tečaj.

Danes sva se z Mihom zapeljala na Jezersko. Parkirala sva pri spodnji postaji tovornih žičnič za Ledine in Češko kočo. Cesta je bila sicer malo ledena a z dobrimi gumami sva brez težav prišla do vrha. Za dostop pod smer sva jo ubrala kar po poti proti Ledinam. Na vstopu sva si privoščila še zajtrk, za katerega po vstajanju ni bilo časa. Tako okrepčana sva bila pripravljena, da vstopiva v smer. Idealne razmere so v nama vžigale željo po vriskanju, a s tem bi motila gorski mir. Razmere so bile krive tudi za to, da sploh nisva dojela kdaj sva prišla na zadnje varovališče pred izstopno prečko. Ta je bila že dodobra shojena in utrjena, poleg tega pa zavarovana s tremi klini in dvema svedrovcema. Omenim naj še ključno mesto smeri, kjer je ponavadi potrebno največ telovadbe. To mesto se nahaja nekako v šestem raztežaju. Ponavadi je tu skalnat skok (visok 2-3 metre), v kotu pa se prek njega pne 10 cm širok pas snega. Midva sva imela srečo in je bil ta skok lahkotno preplezljiv po snegu po desni strani. Skratka bolj idealnih razmer se skoraj ne da želet. Sestopila sva mimo koče na Ledinah in po poti nazaj do avta. Opozorim naj še na sestopno grapo, ki se po strmini skoraj lahko primerja s samo smerjo.

Vemo, da je plazovna žolna zaščitni pripomoček, s katerim najhitreje najdemo ponesrečenca v plazu. Pomembno pri uporabi žoln je pravilno nošenje. Filmček na spodnjem linku nazorno pokaže, da jih nosimo pod obleko in nikakor ne nad obleko ali celo v nahrbtniku.

Zaradi popoldanskih družinskih obveznosti sva mogla za danes izbrat lažji in krajši vzpon. Debela peč je bila po teh kriterijih idealen cilj. Do planine Lipanca je nastala že cela avtocesta, dalje pa je bila gaz sicer narejena, a še zdaleč ne tako široka. Vreme je bilo lepo, vendar po tolikšnem času brez padavin ozračje ni bilo čisto za lepe fotografije. Vseeno se je dalo uživati ob razgledih na tri alpske doline: Krmo, Kot in Vrata, ter hribe nad njimi. Ves čas je v oči bodla Luknja peč, Rjavina in seveda Triglav. Zaradi časovne stiske prav dolgo nisva uživala. Vseeno sva se odločila še za manjši ovinek. Osvojila sva še sosednji vrh Brda, ki je popularen turno smučarski vrh. Z njega je v zadnjem času že smučalo nekaj smučarjev, a danes zaradi ne preveč dobrih razmer jih ni bilo veliko na vidiku. Več nas je bilo pešcev. Prišel je čas, ko sva morala zapustiti območja belih širjav in se vrniti v zeleno-rjavo dolino.

Danes je bila na sporedu malo bolj luksuzna tura. Kdo bo hodil peš, če se lahko pelje z gondolo. S Saro sva to upoštevala in si tako skrajšala hojo proti sedlu Prevala. Od zgornje postaje gondole je do sedla kaka ura hoje. Med hojo pogled ves čas uhaja proti temu etapnemu cilju. Nama je danes uhajal še posebno zaradi oblakov snega, ki jih je veter vsake toliko časa porinil čez rob. Kljub mrazu in pikanju, ki ga povzročijo ledena zrnca, ki frčijo po zraku so pogledi na oblake teh zrnic čudoviti. Sedežnica proti Kaninu je mirovala, zato sva se ob robu smučišča podala kar peš. K sreči pri nas ni težav s kaznimi za taka dejanja. Pri žičničarski hišici sva odstranila pse in se za par minutk usedla v zavetje. Idila ni trajala dolgo, saj kljub sončnim žarkom ni bilo prav nobene toplote. Preden je mraz zlezel v kosti sva se pognala proti dolini, vzpon na Prestreljenik pa pustila za drugič. Smučarija s sedla ni bila slaba. V zgornjem delu je veter podlago tako zbil, kakor bi bili na smučišču. V spodnjem pa se je malo prediralo. Prijazni žičničar nama je dovolil da se spraviva do zgornje postaje gondole kar s sedežnico. Sledil je samo še spust po smučišču. Nekje na sredi sva si ogledala še vajo italijanskih reševalcev reševanja iz nove gondole.

Dan, ko se je Prešeren poslovil s tega sveta sva s Saro izkoristila za obisk bližnjega Vrtaškega vrha. Z Mojstrane vodi strma pot do Vrtaške planine, kjer je bil zaslužen počitek. Dve tretjini poti do sem se je dalo lepo hodit, nato pa se je začelo udirat. Obula sva krplje in tako laže nadaljevala proti planini. Tu se je prava hoja šele začela. Kljub krpljam sva se pogosto ugrezala skoraj do kolen. Prvotni plan je bil osvojiti Vrtaško sleme, a le-tega nama je gaženje kar hitro izbilo iz glave. Tako sva se odločila za bližji Vrtaški vrh. Vrh nama je postregel s čudovitimi razgledi na Karavanke in sosednje vrhove. Sara je na turi imela tudi predavanje alpinistične šole iz poznavanja gorstev. Smeha je bilo obilo, a za primorko ji gre kar dobro. Sneg je zelo različen. Najdemo lahko pršič, skorjo, ojužnen pršič. Lahko rečem, da je vsega po malem. Nama ni bilo žal, da sva bila peš, saj je treba nesti navzgor in tudi navzdol kakih 700 višinskih metrov. Do planine je prišlo še par planincev, tako da bo gaz kmalu zelo luksuzna.