Fazan

Prvi sončni žarki še niso pokukali na plan, ko sva se s Saro že podala skozi Kekčevo deželo proti Kačjemu grabnu. Spodaj je bilo snega le malo, a z višinskimi metri so se višali tudi centimetri snežne odeje. Gaz, ki nama je olajšala delo je bila le do višine 1500m. Potlej sva hodila s krpljami, ki močno oljašajo hojo, saj bi se brez njih precej bolj predialo. Nad gozdno mejo so me presenetile ogromne količine snega, ki so se pripeljale iz višje ležečih pobočij. V načrtu sva imela splezat grapo v Frdamanih policah, ki se pne iz nad Kajčjega grabna v smeri glavnega vrha. Razmere so bile vse prej kot idealne oz. jih sploh ni bilo. Grapa je imela namreč dva kopna skoka. S tem se nama je porušil plan. Tako sva se odločila, da greva proti Špiku. Kasneje sva zaradi udiranja snega preko kolen v zadnjih 300 višinskih metrih tudi to možnost opustila. Ostal nama je le še normalni pristop na Frdamane police. Vsaj to možnost sva na koncu koncev tudi uresničila. Poleti lahek pristop je v snežno-kopni kombinaciji zahteval kar precej previdnosti in zbranosti. Na rhu nisva ostala dolgo časa, da se ne bi pobočja katera sva morala prepešačiti še nazaj dol preveč ojužnila. Večjo pavzo sva naredila spet na gozdni meji, kjer sva se predajala prečudovitim razgledom na Vršič, Mojstrovko, Prisank… Občudovala sva tišino, ki jo v teh koncih vsaj poleti resno primanjkuje. Ostal nama je še sestop, ter strah, da bi srečala Bedanca ali Pehto.