Fazan

Prvi sončni žarki še niso pokukali na plan, ko sva se s Saro že podala skozi Kekčevo deželo proti Kačjemu grabnu. Spodaj je bilo snega le malo, a z višinskimi metri so se višali tudi centimetri snežne odeje. Gaz, ki nama je olajšala delo je bila le do višine 1500m. Potlej sva hodila s krpljami, ki močno oljašajo hojo, saj bi se brez njih precej bolj predialo. Nad gozdno mejo so me presenetile ogromne količine snega, ki so se pripeljale iz višje ležečih pobočij. V načrtu sva imela splezat grapo v Frdamanih policah, ki se pne iz nad Kajčjega grabna v smeri glavnega vrha. Razmere so bile vse prej kot idealne oz. jih sploh ni bilo. Grapa je imela namreč dva kopna skoka. S tem se nama je porušil plan. Tako sva se odločila, da greva proti Špiku. Kasneje sva zaradi udiranja snega preko kolen v zadnjih 300 višinskih metrih tudi to možnost opustila. Ostal nama je le še normalni pristop na Frdamane police. Vsaj to možnost sva na koncu koncev tudi uresničila. Poleti lahek pristop je v snežno-kopni kombinaciji zahteval kar precej previdnosti in zbranosti. Na rhu nisva ostala dolgo časa, da se ne bi pobočja katera sva morala prepešačiti še nazaj dol preveč ojužnila. Večjo pavzo sva naredila spet na gozdni meji, kjer sva se predajala prečudovitim razgledom na Vršič, Mojstrovko, Prisank… Občudovala sva tišino, ki jo v teh koncih vsaj poleti resno primanjkuje. Ostal nama je še sestop, ter strah, da bi srečala Bedanca ali Pehto.

Včeraj mi je na vrhu Viševnika padla v oči grapa v južni steni Rjavine. Njena linija razpolavlja hrib na dva dela, izstop pa pride naravnost na glavni vrh. Takoj sem si rekel: “Tole mormo it pa splezat.”  Očeta ni blo treba prepričevat v sodelovanje.
Zgodaj se peljeva po ledeni cesti v Krmo. Parkirava in kmalu naju že tiščita nahrbtnika. Pot proti Zgornji Krmi je obupna. Mehak sneg ne drži čevlja kamor ga postavim. Skoraj vsak korak zdrsne. Po glavi mi že rojijo misli, da lahko Rjavino danes kar pozabim. S časom le prilezeva do pastirskega stanu, kjer pojeva zaslužen zajtrk. Spet polna energije kreneva še 3 min po poti proti Kredarici, nato pa se odcepiva proti Velikemu Pršivcu ali Dovškim vratcem. Začudeno se spogledava, ko spet stojiva na gazi. Torej so tudi v to smer že hodili pred nama. Vseeno natakneva krplje, ter počasi nadaljujeva dalje. Veter bobni nad nama, vsake toliko časa pa v naju butne velik oblak ledeno-snežnih zrnic. Hodiva kar nekaj časa in najina gaz se obrača proti Rjavini. Na koncu se je izkazalo, da gre gaz ravno v najino smer. Pod grapo zapustiva gaz in se po plazu vzpenjava proti vstopu. Na levi strani v skali zagledava nekakšno luknjo, kjer sva si potem privoščila malico in zamenjala opremo. Palice in krplje bodo počakale v luknji, iz nahrbtnikov pa potegneva cepine in dereze. Zaženeva se. Na začetku je grapa nekoliko ožja, ter pod kotom 45°. Sledi nekoliko krajši širši del. Odprtost in razgled ne trajata dolgo, saj se grapa spet nekoliko zoža. Prideva do dokaj velike rumene stene, kjer je spet vse širše. Drživa se desno in plezava naravnost v smeri vrha. Po snežiščih (45°) obvijava skale in po 300 višinskih metrih (od luknje) stojiva na vrhu. Poslikava. Preženejo naju močni sunki vetra. Za sestop je več možnosti. Midva sva jo ubrala po grebenu proti Luknji peči, nato pa po flanki navzdol proti Temenu. Po nekako eni četrtini sva zavila po policah nazaj v grapo po kateri sva se vzpenjala. Sledil je sestop do luknje in dalje proti pastirskemu stanu. Veter je na nekaj mesti čisto zasul najino gaz, a se s tem nisva preveč obremenjevala. Vesela, da sva opravila tako odlično turo sva ob pol treh prišla nazaj do avta.
Povem še lahko, da so bile razmere odlične. Sneg se je ravno prav ugrezal, da sva lahko normalno hodila in ni bilo treba gazit.

VRISANA SMER

Ravnokar smo prišli domov iz novega izleta. Tokrat nas je pot zanesla na Pokljuko. Peš smo se od kasarne na Rudnem polju odpravili mimo smučišča proti Viševniku. Gaz, lahko bi rekli celo “kolovoz” je res enkraten. Nobenega prediranja, dričanja, brez naporov. Čisto druga slika kot prejšni teden na Visokem Kurjem vrhu. Na vrhu se nismo dolgo zadržali. Greben proti Malemu Draškemu vrhu je bil preveč povabljiv, da bi se mu uprli. Tako smo skočili še na MDV. Razmere so bile odlične, le pasja vročina ni ravno primerna za ta letni čas. Z materjo sva se vrnila po isti poti nazaj na Viševnik. Sestrica Tina pa je očeta spravla še v eno grapco v S steni Viševnika. Skupaj smo nato sestopil do avta.
Vreme pa… …brez besed.

Tokrat sva izbrala bolj osamljen konec hribov. Iz Belce sva se podala po lovski poti proti Visokem Kurjem vrhu. Spodnji del sva hodila po kopnem, višje pa je z nadmorsko višino rasla tudi višina snežne odeje. Krplje katere sva tovorila seboj so prišle še kako prav. Vrh se nama je zdel nekam osamljen, zato je po najinem odhodu na vrhu ostal snežak. Sestopila sva pod Mojstrovico mimo gozdarske koče in dalje skozi dolino Belce nazaj do avta.

V soboto smo se glede na precej nevarne razmere, obenem pa tudi ne preveč idealne, odločili za Višarje. Po križevem potu gor in smučišču dol. Tura s precej folka, a za trening je odlična. 900m višinske razlike, potem pa uživancija smučišča premaga slabe strani romarske poti.

V petek smo se zmenil za ene majhne GRS vaje. Klemen, Kostja, Marko, Sara in jaz smo se odpravili proti Vršiču. Z avtom do Koče na Gozdu, naprej pa s smučmi po stari vršiški cesti. Malo pred Poštarskim domom smo naredili snežni prerez, ter švicarsko in norveško metodo za ocenjevanje nevarnosti snežnih plazov. Obe metodi sta pokazali veliko nevarnost proženja. Povzpeli smo se še na vrh Vršiča, nato pa odsmučali mimo Titove koče do Erjavčeve. Nada je postregla z joto in golažem, da smo lažje odsmučali do avta.

Slik iz tega izleta ni. Lahko pa si ogledate filmček.

Svoj filmček je naredu tud Klemen.

V soboto 5.1. smo imele tečaj lednega plezanja. Tečaja za topom v Rajblu se je udeležilo 7 lanskih tečajnikov in 7 letošnjih. Z delom smo začeli ob 9. uri in končali ob 14:30. V tem času smo obdelali:

- oprema za ledno plezanje

- gibanje v ledu

- vrtanje lednih vijakov

- izdelava varovališča v ledu

- Abalakov

- spust na lednem vijaku

- plezanje z različno ledno opremo po 5 smereh od 20 – 30m z varovanjem od zgoraj

Glede na zainteresiranost nekaterih udeležencev tečaja, lahko rečem, da je bil tečaj zelo uspešen.

Klemen Gričar in Miha Noč

Uradno poročilo tečaja

Noč v kateri se spremenijo tudi zadnje štiri številke v datumu sva preživela na Zadnjem Voglu. V hišici Planinskega društva Jesenice sva sama dočakala novo leto. Nažalost zima ni bila najbolj idilična, saj je snega bolj za vzorec. Prvi dan novega leta, ko je večina Slovencev in ostalih zemljanov počivala po naporni noči, sva se midva odpravila proti Voglu. Imela sva srečo, saj je bila gaz že narejena, tako sva lažje občudovala razglede na Triglavsko pogorje. Nekaj mest je bilo kar nevarnih, da bi sprožila kložo, zato je bila previdnost zelo pomembna. Zanimivo je, da kljub majhni količini snega razmere še vedno niso varne. Srečno sva prispela na vrh, malo poslikala, potem pa zaradi mrzlega vetra kar hitro odpeketala nazaj proti koči. Toplo sonce naju je prikovalo na klop pred hiško. Pospravljanja sva se lotila šele potem ko je sonce ušlo za vrh Vogla in sva ostala v senci. Na hitro sva pospravila in se podala skozi Žagarjev graben do avta.

30. decembra smo se odpeljali proti Bohinju, da bi Mitja, Tina, Miha in jaz splezali  Lušev graben v dolini Voje. Pod slapom je v vrsti za plezanje že čakala naveza, ena pa je že bila v slapu. V slabih petih minutah je čez steno priletela obilica ledu različno velikih in majhnih kosov. Temu je botrovala odločitev, da gremo pogledat kam drugam. V mislih smo imeli Podjelške slapove, a ti so nas razočarali s premajhno količino ledu. Ni nam preostalo drugega, da se čez Pokljuko odpeljemo domov.
Plezalna žilica nama z Mihom ni dala miru. Časa je bilo še dovolj, da sva se odpeljala v Tamar in splezala Skriti slap. V slapu sva bila sama, kar je svojevrsten užitek. Tako sva splezala 100 meterski slap, se spustila po vrvi nazaj dol in s temo prišla do avta.

Sara