Fazan

Včeraj zvečer smo imeli Pr’ Čop zaključni “sestanek” AO-ja. Ob odličnem golažu smo predebatiral kje smo bili, ter kaj bi blo še dobr splezat. Beseda je nanesla tud na zgoraj omenjeni slap. Zjutraj smo mal poležal, tako da smo šli iz Jesenic nekaj čez deseto uro. Od topa pri Rajbeljskem jezeru smo se zapodil v slap. Prvih 50 metrov je res lepe plezarije, potem pa sledi hoja, plezanje, hoja, tolmun, plezanje… Nekaj mest je res pikantnih, ob manjšem zdrsu bi namreč pristal v vodi. Taka mesta res popestrijo plezanje. Višje gor smo zavili še proti slapu Fortuni, vendar smo po kakih slabih stotih metrih ugotovili, da nas bo ujela sorodnica noč. Temu je botrovala odločitev za sestop. Moram priznat, da mi je od lepot ledenih skulptur in ostale ledne idile med plezanjem kar igralo srce.

Včeraj smo se spet enkrat družinsko odpravili na Vrh. Štart zjutraj 6:15 iz Krme. Po slabih 5. urah smo prišli na vrh v idealnih razmerah. Presenetljivo na vrhu sploh ni pihalo in smo se z užitkom počili na rit. Toplo sonce, fenomenalni razgledi in dobra družba, kaj si človek sploh lahko še želi. Vsega lepga mora bit enkrat konc in tud mi smo moral začet sestopat. V zgorni Krmi sva s fotrom splezala še slap pod pastirskim stanom, s tem pa je bil dan izkoriščen 100%.

Božič sva s Saro prežvela pri njej doma. Raziskovalni duh in želja po ledu nista dala miru. Na netu sva zasledila vodniček zaledenelih slapov, ki se nahajajo skoraj pod Sarino domačo hišo. Domačini vse te slapove bolj kot ne solirajo. Midva sva se tega lotila bol “ziher”. Prvi dan sva za pokušino solirala Slap za kapelico (I-II, 150 m). Sprašujem se le, če se temu sploh lahko reče slap. Na začetku skokec 5 m pol hoja po nizkih kaskadah.
Dan kasneje pa sva se odločila za nekaj bolj resnega. Odpravla sva se pogledat Slap izgubljene rokavice, a so bile luknje v ledu prevelike, da bi pršla čez. Zato sva pogledala še v Pripravniški slap. Splezat se ni dal čist vsega tko, a kar se je dalo preplezat bi ocenil (III, 150 m). Nekaj sva solarila, dve mesti pa povarovala. Na vrhu slapu sva srečala še avtorja vodnička, s katerim smo šli pol skupaj še v Prvi slap (III, 150 m). Bilo je fajn, sam mal več ledu bi lahko bilo.

Vodniček

Če so že razmere, zakaj ne bi še malo plezali slapov. Danes sva se skupaj s Cudrom in Koblarjem odpravili v Mlinarico. Na 29. ovinku Vršiške ceste smo stopili na lovsko stezo. Idilična potka nas je popeljala naravnost v rušje pod slapom. Tega smo nekako pregazili in se znašli pod slapom. Pred nami sta bili tam še dve navezi in na vstop v smer smo morali počakat še kakšno uro. Tudi Cuder, ki je ob izstopu iz avta ugotovil, da tukaj sploh ni mraz, se je ob čakanju premislil. Prvi raztežaj je bil lahek. V drugem nas je čakala 90°-ska sveča, ki pa nam ni povzročila nobenih težav. Miha je zame naredil dobro sidrišče, da bo držalo, ko se bom v sveči obešala nanj. Vendar sem ga presenetila in jo en dva tri preplezala brez težav. Za zadnji raztežaj pa bi lahko rekla, da je bil samo sprehod. Nazaj smo sestopili ob slapu po rušju. Spodaj smo pospravili opremo in se po isti stezi odpravili iz dežele palčkov nazaj v civilizacijo. Kaj vse se je v deželi palčkov še dogajalo pa ne smem povedat, ker to pač ne spada v ta svet.

 

Sara

Končno sem ga dočakala. Led namreč. Z Mihom sva se podala v Desni slap pod Prisankom. Prvi raztežaj me cepini niso najbolje ubogali. Veliko truda sem porabila za to, da sem jih zabila dovolj globoko, da sem upala plezat naprej. Bolje preveč kot premalo. Do sidrišča sem prišla že skoraj brez moči v rokah. Malo sem potarnala, da to ne bo šlo več, ker mi bodo roke že sedaj odpadle. Vendar, ko sem na sidrišču spet lahko malo zadihala je trpljenje kmalu minilo. Miha pa se tudi ne bi obrnil kar tako brez veze. Naj žival trpi. J Medtem, ko je Miha plezal naprej drugi raztežaj sem se lahko dobro spočila in se z novi močmi podala naprej. Sedaj je šlo boljše kot na začetku. Zmeraj manj me je skrbelo koliko so cepini zabiti. Če drži pač drži. Če pa slučajno spusti, pa upam, da Miha dobro varuje. Malo me je zvilo le še v tretjem raztežaju na enem izpostavljenem mestu. Rabila sem minutko, da sem se znebila strahu in splezala čez. Tu pa se je moje prvo ledno plezanje končalo. Naprej sveča še ni bila narejena. Sicer bi lahko naredila obvoz po skali in nato po slapu do vrha. Ampak plezanje po skali s cepini in derezami mi ni prav nič dišalo. Na srečo se je tudi Miha strinjal z mano. Naredila sva še dva spusta ob vrvi in spet sva bila na trdnih tleh.

 

Sara

Že iz naslova se da marsikaj sklepat. A vseeno naj napišem mal več. V petek sva šla s Saro mal pogledat ali mostički na poti v Malo Pišnco še stojijo. Stanje je res bogo. Za marsikater mostiček je letošnja zima ena zadnjih. No, midva sva vseeno srečno prišla do lovske koče. Vsi planinci, ki so bili tu nekaj dni pred nama, so se podali naprej na Vršič ali v Tamar. Midva sva s odločila, da jo kreneva proti Vitrancu. Na vrh nisva stopila, a zaradi prelepih razgledov sva se imela vseen fajn.
V sobot smo mel zvečer občni zbor AO-ja. Zato nismo smel naredit preveč naporne ture, da nebi bli zvečer preveč zmatran:) Odločil smo se za Poldašnjo Špico. Na poti smo srečal tud člane GRS Rateče, ki so mel skupno turo-dobra izbira. Tud mi smo ekspresno užival.
Zvečer pa kot sem že omenil občni zbor. Lahko se pohvalim, da so me sprejel med alpiniste, potem pa sem imel čast med člane sprejet lanske tečajnike. Bera je bla dobra. Šolo je končal 5 res perspektivnih plezalcev in 3-je malo manj perspektivni, a vseeno dobri hribovci. Kj več pa… …pridte druh let pogledat na Lipovčevo.

Danes 12.12.2007 sem opravil še zadnje dejanje šolanja za alpinista. Uspešno sem opravil popravna izpita iz zgodovine in prehrane. V soboto imamo občni zbor, kjer bo še uraden sprejem s krstom med alpiniste. Tako da lahko samo še rečem: “Kdaj in kam gremo plezat?”

Za nami je spet en pester vikend. Petek smo preživeli na področju Prisanka, natančneje v Škednjah. Plan tega dne je bila Kajzelnova grapa. Sedaj pa podrobnejši opis te avanture.

Ob sedmih zjutraj sva s sestrico v Rutah pobrala Klemena, ter se skupaj odpeljali v Klin (parkirišče za v Krnico). Čez potoček, mimo obnovljenega pastirskega stanu smo se podali proti Krnici. Nekje na sredini poti smo se odcepili navzgor prek melišč proti veliki značilni grapi. Po levem boku smo malo po ruševju, malo po travah in dalje po skalni grapi poplezavali proti Škednjam. Požled v grapi nas je ustavila le toliko, da smo obuli dereze. Tina je po Klemenovih besedah delovala kot star fičo s ketnjami. Počasi smo nabirali višino, s tem pa je rasla tudi višina snežne odeje. Naposled smo le prišli v Škednje. To je precej velika krnica v pobočju Prisanka. Pogled nam je začel ves čas uhajati v konec krnice, kjer se je že videla grapa po kateri bi bilo možno nekako prečkati steno. Po krajši malici je sledil še finalni vzpond do vstopa. Tu smo se navezali. Klemen se je po desni strani podal v prvi raztežaj. Ključni del je bil kaminček, ki ni bil ne snežen in ne kopen. Po domače se temu reče “ne t’č, ne m’š”. Spodaj naju je s tamalo že kr mal zeblo, ko je Klemen končno zavpil “varujem”. Podala sva se za njim. Zaradi miganja so se roke začele ogrevati ravno v najtežjem delu, ko že itak nisem vedel kaj naj počnem sam s seboj in cepini za povrh. K sreči se je bolečina ogrevanja nekoliko unesla, tako da sem lahko v nekem čudnem slogu preborbal teh 10m kamina. Do štanta je sledil samo še odličen led in trd sneg. Tu pa so se začela kolebanja kaj sedaj. Ura je bila že dvanajst. Odločili smo se, da gremo pogledat še za rob kako izgleda naprej. Sledil je ene 8 metrov visok slap, ki je bil na pogled kar strm (blizu 90°), a na žalost je bilo ledu bolj za vzorec. Možnost za obvoz se je kazala na desni strani, a je bila skala samo poprhana s suhim snegom, kar pa nobenemu od nas ni ravno dišalo. Tako smo se odločili za sestop. Z enim spustom po vrvi smo bili spet na zečetku. Ob spustu smo ugotovili, da smo po nepotrebnem zgubljali čas in voljo v tistem kaminu, saj je le malo bolj levo sneg bil idealen. A kaj moremo, vsak se kdaj zmoč.
Sledil je še kar zamuden sestop nazaj v Krnico. Glavno vodilo kako dol so bile gamsje stopine v snegu in lahko rečem, da so nas lepo privedle v dolino (če izvzamem en spust po vrvi, in nekaj guganja po ruševju).
Soboto sem bolj ali manj nameni učenju za popravni izpit iz zgodovine alpinizma in prehrane v gorah. Popoldne sem si vzel tri ure časa in z očetom letel na Mirco in nazaj.
Nedelje je bilo škoda, da bi jo preživel doma. Idealna tura za tak zamegljen oz. oblačen dan je bila Golica. Prejšno noč jo je sneg lepo pobelil. Sopotnik je bil spet oče. Štartala sva od Fenca. Po zimski poti sva se mimo Koče na Golici podala na Vrh. Ker je na grebenu pihal nesramno močan in mrzel veter sva jo usekala kar naravnost navzdol do ovčarske koče, od tam pa nazaj po cesti do žičnice in dalje do avta.
 
Upam da bo kmalu še kak tak vikend.

Kar nekaj časa se tu gor ni dogajalo nič. Temu se lahko zahvalimo samo vremenarjem, saj je večina vikendov “zelo vlažnih”. Končno je prišel en vikend, katerega smo lahko izkoristili za v hribe. Dan smo preživeli na skupni turi AO Jesenice na Dovški križ. Na žalost smo bili prepočasni, da bi prišli vsi čisto na sam vrh, večina jih je počakala na izstopu Jugove grape. Sandra, Sara in jst pa smo stišali do vrha. Res fantastična tura. Sedaj nas čaka še Oltar:) Slike pridejo konec tedna.