Arco
Med prazniki sva se Mihom in še 15 drugih članov AO Jesenice odpravila v Arco.
V sredo zjutraj smo do vrha napolnili dva kombija in se odpeljali proti cilju. Po dobrih petih urah smo prišli do kampa in se lotili postavljanja našega tabora. Nekateri so se že ta dan podali v steno. Midva pa sva se odločila, da si ogledava mesto in se povzpneva na grad, ki se nahaja visoko nad Arcom. Z gradu se nama je odprl čudovit razgled na celotno mesto, vse do Gardskega jezera. Vendar časa ni bilo na pretek. Noč se je počasi spuščala nad mesto in treba je bilo iti nazaj. Za kosilo in večerjo skupaj smo si privoščili čevapčiče. Naredili smo še plan za naslednji dan in kmalu popadali v spalke.
Četrtek je bil dan za plezanje. Odpeljali smo se v Parete Zebrate in se podali vsak v svojo smer. Z Mihom sva si za cilj izbrala 400m smer Rita, ocenjeno s 5c. Smer drugače ni težka. Povsod se najdejo dobri oprimki. Težavnost zvišuje ponekod že dodobra zlizana skala. Ker je bilo časa še dovolj, sva se podala še v krajšo, 180m dolgo smer 46° Paralleo (4c). Gužve v steni ni bilo več, zato sva smer hitro zlezla. Ravno prav, da sva se v dolino še vrnila pred temo.
Naslednji dan sva se skupaj s še petimi navezami odpeljala nekaj kilometrov iz mesta v Piccolo dain. Bilo smo malo pozni in pogled na smer v nas ni prebudil pretiranega navdušenja. V smeri je že bilo nekaj navez, tri pa so še čakale na vstopu. To je od plezanja odvrnilo tri naše naveze. Midva sva se kljub temu odločila za vstop. 250m smer z imenom Orizzonti Dolomitici (5b), je zelo ustrezala svoji težavnosti. Še posebej meni, ker se do sedaj v take ocene v dolgih smereh nisem spuščala. Dobro vzdušje med plezanjem je kvarila čakalna vrsta na sidriščih in plezanje med številnimi vrvmi. Vendar sem se vseeno vztrajno prebijala proti vrhu. Na kakšnem mestu sicer s pomočjo kompleta.
V soboto sva se odločila, da še enkrat obiščeva Parete Zebrate in splezava kakšno lažjo smer. Smer Cane trippa je bila kot naročena. Prvi raztežaj sicer ocenjen s 5c, vendar je bilo nadaljevanje lažje. Prav hitro je minilo plezanje te 200m-ske smeri. Nato pa sva se podala v še eno 200m smer Man-ilia (4a). Začetek je potekal brez zapletov. Proti koncu pa se je spet malo zagužvalo. Na rokah in nogah se je že čutila posledica tridnevnega plezanja. Prsti na nogah pa so zaradi plezalk pošteno trpeli. Sklenila sva, da je za ta dan plezanja dovolj. Komu se pa da ponovno obuvati plezalke na boleče prste?
Zadnji dan počitnic je prišel kot bi mignil. Dopoldne je bilo še nekaj časa za plezanje, potem pa odhod proti domu. V sektorju Baone je stena bolj položna in se pleza večinoma na trenje. Tu sva splezala 100m smer Via bottoni bianchi (2c). Smer je bila odlična priložnost, da se še jaz malo preizkusim v plezanju naprej. Ponovila pa sva tudi vrvno tehniko.
Napočil je čas odhoda. A nekje se je moralo zalomiti. Tik na italijansko-slovenski meji se je pokvarila sklopka kombija. In tako smo kombi v Slovenijo porinili.
Lahko rečem, da sva praznike dobra izkoristila. Še vreme je na srečo zdržalo in v steni je bilo kar vroče.
