Fazan

V ponedeljek sva se zapeljala v dolino Vrat, z namenom, da se povzpneva na Škrnatarico in nato čez Dovški križ sestopiva mimo Bivaka II v dolino. Skozi Mali črlovec naju je vodila lovska steza. Pot se je počasi vzpenjala, drevesa pa so naju varovala pred sončnimi žarki. A senca se je čez čas končala. V tolmunčku sva potešila žejo in se malo odpočila. Nato pa se podala v strm breg po melišču in soncu še 700 metrov v višino. Po dobri uri sva končno prispela do sedla Gulce. Privoščila sva si malico. Pogled proti steni Škrnatarice pa ni obetal nič dobrega. Stena je bila zasnežena. Po podrobni analizi sva se odločila, da se raje podava na vrh Kukove špice. Njeno pobočje je skoraj ves dan v soncu, zato o snegu ni bilo sledu. Na sedlu sva pustila vrv in pasova in se z nekoliko lažjima nahrbtnikoma podala na vrh. S Kukove špice sva občudovala okoliške vrhove. Sonce, ki je prijetno grelo, naju je uspavalo in za kratek čas sva zadremala. Vendar časa ni bilo na pretek, morala sva nazaj v dolino. S težkim srcem sva se po isti poti podala nazaj do avta.

V nedeljo je budilka zvonila že ob petih. Težko je bilo sredi noči vstati s tople postelje in se podati v mrzlo jutro. Vendar, če sva hotela doživeti čudovito turo, ni bilo druge izbire. Z avtom sva se peljala do Kamniške Bistrice, mimo Doma v Kamniški Bistrici in še nekaj kilometrov naprej po makadamski in luknjasti cesti, kjer sva parkirala. Po markirani poti sva se podala proti Kamniškemu sedlu, nato pa po lovski stezi v Repov kot. Za tolmunčki sva zapustila potko in po peščeni grapi prišla do Staničevega vrha, kjer se je začelo grebensko prečenje. Oblekla sva pasove in pripravila vrv. Najprej naju je čakalo 45m plezanja navzdol. Sledilo je lahko plezanje navzgor pa spet malo navzdol, vmes pa seveda iskanje prehodov. Nekatera mesta so izpostavljena, vendar zaradi dobre skale in velikih oprimkov mi to ni povzročalo težav. Malo me je skrbela v vodničku omenjena »nebeška lestev« vendar sem jo na sami turi komaj opazila. Plezarija je bila res dobra in po treh urah se je kar prehitro končala. Prišla sva do Srebrnega sedla. Od tu pa je sledil še spust po brezpotju nazaj v dolino.

V petek sva z očetom odšla malo v Karavanke. Iz Srednjega vrha, skozi Hude hleve na Blekovo planino in dalje do Trupejevega poldna. Ves dan sva občudovala res lepe razglede na Martuljško skupino. Sestopila sva skozi Grajšco do lovske koče Za Lepim vrhom. Vmes sva splašila nekaj svizcev, ki so se skrbno pripravljali na zimo. Od lovske koče naju je čakal le še makadam do Srednjega vrha.

Ponedeljkovo in torkovo deževje je po Sloveniji pustilo sledi, katere nas bojo na ta dva dneva opominjale še dolga leta. Tudi v hribih je pustilo sled, nežno belo, mrzlo – sneženo. V četrtek 20.9. smo imeli v načrtu prečenje Špikov. Špik nad Špranjo, Špik nad Nosom, Špik Hude Police se nahajajo v zahodnem delu Julijskih alp. Prek Nevejskega sedla smo se odpeljali na Pecol. Tu smo Sara, oče in jaz zapustil avto. Po kolovozu smo šli do planine Krni dol. Na planini je ena izmed hiš celo lično urejen bivak. Malo nad planino smo stopili na staro mulatjero, katera nas je vodila mimo Špice v Planji na markirano pot Ceria Merlone. Že tu nas je začela skrbeti količina snega, a smo se odločili nadaljevati. Ceria Merlone je prečna pot, katera preči zahodne Špike. Stopi le na en vrh ostale pa samo obide. Južne strani so bile kopne, takoj ko pa smo zavili v senco pa je bila slika drugačna (bela). Na nekaterih koncih smo morali malo povarovati, da smo prišli do škrbine nad dolino Krni dol. Tu smo se odločili sestopiti, saj je to zadni zasilni izhod, ključnih mest prečenja pa sploh še dosegli nismo. Tako smo sestopili nazaj po dolini Krni dol kjer je pozmi lep turni smuk. V ta namen sva s Saro sestopila po peš poti na Nevejsko sedlo, da »potipava« teren za pozimi.

Obdobje lepega vremena se je nažalost končalo. V tem času je zaradi precej konkretnih tur zmanjkalo časa, da bi sprotno objavljal vse dogodke. 17.9. sem se dobil z Jakom Kotnikom v Logarski dolini. Pogledat sva odšla izpitno turo, katero imamo za tečaj VPZS kategorije C. Izpitna tura je naslednja. Od doma planincev v Logarski dolini gremo prvi dan do koče na Klemenči jami. Naslednji dan gremo po Lovski na Krofičko. Sledi grebensko prečenje prek Travnika do Ut. Tu sestopimo do pastirskega stanu in nadaljujemo do Mozovnika. Sledi samo še sestop nazaj do koče in dalje v dolino.Midva sva dan dobro izkoristila. V dolino sva prišla suha. Prve dežne kaplje so padle po popitem pivu. Na poti domov pa je že močno lilo.

Seminarska naloga: Priprava in opis ture

V soboto smo med preplezane smeri vpisali še eno luštno smer, dobro poznan Severni raz v Visoki beli špici. Kljub temu, da je dolina Belih vod precej obiskana ali celo zasedena od plezalcev, v soboto ni bilo nobene gneče. Poleg nas sta dva plezala varianto Severnega raza, ostali pa so le hodili po enem najlepših koncev naših hribov. Smer s svojo kompaktno skalo ponuja užitkarsko plezanje. Človek bi v njej kar vriskal. Priporočam jo vsem, ki znate uživat. Skupaj smo bili: Sara, oče in jaz.

Dan po Škrlatici je bilo potrebno premigati mlečno kislino iz mišic. Del poti PP iz krnice Pod srcem do krnice Za akom, je bil idealen izlet za ta dan. Preveč ne bom dolgovezil, povem samo še to, da je jesen pred vrati. Listi že počasi rumenijo. Nekaj posnetkov:

V sredo, 12.9. sem s Saro in Lidijo plezal v Škrlatici. Po treh urah dostopa iz Vrat, mimo bivaka 4 smo prišli pod JZ steno Škrlatice. Izbrali smo J greben. Imenitna smer v enkratni skali. Težavnost ni pretirana, več truda je potrebno vložiti v orientacijo. Spodnji in osrednji del smeri je možen v več variantah. Katero koli izberemo ne presežemo III stopnje. To nam je glavni podatek pri orientaciji, saj so klini redki. Mi nismo imeli večji težav, saj sem smer plezal že pred leti. A kljub temu o hitrosti ne bi govoril. Na vrhu smeri smo se odločili še za vzpon na vrh. Do vrha je pol ure zmerne hoje. Nahrbtnike z opremo smo pustili v škrbinu, prepričani da ob 16. uri ne bo več žive duše na področju Škrlatice. A smo se zmotili. Ob srečanju štirih čehov, ki so sestopali z vrha brez nahrbtnikov, nas je pošteno zaskrbelo za opremo, katera nas je čakala v škrbini. Na srečo nas je vse čakalo kot smo pustili. Ob zadnjih sončnih žarkih smo počasi sestopili v Vrata in odhiteli domov na “kosilo”.

Danes sem izkoristu lep dan z izletom na Borovje. Borovje - razglednik nad Dovjem, s katerega imamo čudovit razgled na dolino Vrat in okoliške hribe. Avto sem pustil na zadnjem križišču na cesti v Mlinco. Peš sem jo zastavil po cesti ki pelje pod Šijo proti Pl. Belca. Po dobrem kilometru sem zavil na ozko stezico, ki pelje proti vrhu Borovja. Na vrhu sem pokukal v lično vpisno hiško in presenečano zagledal vpisni pribor: vpisna knjiga, šatulja za žig in črnilo, peresnica s kuliji, svinčnikom, šilčkom in radirko, pomembnejši del vsebine pa je steklenica jegermajstra z napisom “ŠNOPS 06″. Ker sem bil brez pijače se nisem dolgo obotavljal na vrhu in se sestopil do sedla med Borovjem in Planico. Tam sem se odločil, da sestopim po drugi poti. Spustil sem se po grabnu na severno stran. Po nekaj skalnih skokcih, kratkem melišču in nekaj prepelzanih vejah sem prišel v dolinco, katera me je pripeljala ob potoku do konca ceste v Mlinci. Od tam je bilo samo še pol kilometra do avta.

Minuli vikend sem se udeležil tečaja za vodnika PZS kategorije C. Tečaj je potekal v Bohinjskem koncu. Začeli smo v petek v plezališču pod hotelom Belvi. Ponovili smo plezanje v navezi, spuščanje klienta, izdelava sidrišč… S tem smo obnovili ali dopolnili znanje vrvne tehnike. Tako smo bili pripravljeni, da gremo v hribe.

V večernih urah smo se z avtom iz doline prepeljali na planino Blato. K sreči so spodaj redarji že zaprli blagajno s čimer smo prihranili 10€ na avto. Iz Blata nas je vodila že skoraj cesta na Planino pri Jezeru. Tam stoji planinska koča (PD Integral), katera je bila ta vikend naš dom.

Sobotno jutro smo začeli planincem primerno zgodaj zjutraj. Prva budilka je zvonila malo čez šest. Poležali smo do pol sedmih nato pa zajtrk. Hemndeks (ham and eggs) je prav prijetno obložil želodček. Ura nas ni nehala priganjati in ob sedmih smo zapiskali odhod. V jutranjem hladu smo se sprehodili do planine v Lazu. Tu smo se razporedili po navezah. Ogledali smo si približno smer, nato pa full gas. S planine smo zavili v dolino med Kredo in Debelim vrhom. Začetek ni bil ravno obetaven, saj gozd ni omogočal nobenega lepega pogleda kam sploh iti. Bolj po občutku smo potem prišli v lepši del doline, ki nas je vodila v smeri proti sedlu med Slatno in Prvim Voglom. Točno v vpadnici vrha Krede smo se iz naše dolinice odcepili v desno. Iskali smo prehode med skalmi skoki in rušnatimi otoki proti sedlu na severni strani Debelega vrha. Na sedlu je sledila kratka pavza. Pred odhodom smo oblekli plezalne pasove, čelade in ostalo ropotijo. Do Debelega vrha nas je čakalo 100m lahkega plezanja (I). Vsak bralec sigurno že ve, da je spet sledila malica. Idilični pogledi na pobeljen Triglav, na puhaste oblake nad južnimi Bohinjskimi hribi, na čudovite Bohinsjke planine so nas kar nekaj časa prikovali na vrh. Postalo je nevarno, da bi pognali korenine, zato smo se podali naprej. Prek škrbine med stranskim in glavnim vrhom smo se povarovali s tehniko kratke vrvi. Prišli smo do konca težav. Pospravili opremo v nahrbtnike, ter kot četica sedmih palčkov odkorakali prek Lazovškega prevala nazaj na planino Laz in dalje do Jezera. Popoldne in večer smo preživeli družabo ob debati. Pred spanjem nam je večer polepšala še novica o zmagi naših košarkarjev, potem pa smo samo še smrčali.

V nedeljo zjutraj budilke spet niso hotele zatajiti. Ravno tako kot prejšni dan so nas vrgle pokonci malo čez šest. Današnji cilj je bila Velika Tičarica nad Dolino sedmerih jezer. Prvi etapni cilj je bila tokrat planina Dedno polje. Iz pastirskih stanov se je že kadilo, kar je pomenilo, da nismo edini pokonci. Sicer pa je sonce tudi že grelo okolico, nas pa so še bolj greli nahrbtniki. Nadaljevali smo po poti v dolino Za Kopico. Čez slabe pol ure, ko smo prišli iz gozda na odprto, smo se odcepili iz markirane poti. Po lepih travnikih smo med ruševjem ovinkarili direktno proti Tičarici. Že od daleč si je vsaka naveza ogledala vrh in si določila smer za naskok. Midva s Sandijem sva se odločila za greben iz sedla med Malo in Veliko Tičarico. Povarovala sva se tri polovične raztežaje, za zadnji del grebenčka pa sva izbrala tehniko varovanja s kratko vrvjo. Po počitku je sledil še sestop z vrha. Spodaj na poti smo se razvezali nato pa jo pihnili čez drn in strn na markirano pot Za Kopico. Nazaj do Jezera je bila mala malica. 

Po kosilu smo dobre volje zapustili res uspešen tečaj. Vsak od nas je spoznal kaj novega in uporabnega. Jaz sem izvedel nekaj zanimivih možnosti uporabe navigacijske naprave GPS. Na spodnjih slikah si lahko ogledate zemljevid, ter letalski posnetek naše poti. Vse sliko so v enekem merilu. Podake sem dobil na: www.geopedia.si 

Rdeča sled je pot: Planina Blato - Planina pri Jezeru

Temno modra sled je pot: Pl. pri Jezeru - Pl. Laz - Prek Konjskih polic (po levi strani) - Debeli vrh - Pl. Laz - Pl. pri Jezeru

Svetlo modra sled je pot:  Pl. pri Jezeru - Pl. Dedno polje - Velika Tičarica - Pl. Dedno polje - Pl. pri Jezeru

Poti so posnete z GPS aparatom Garmin GPSMAP 60 CSx