Fazan

Po dnevu počitka je sledil še en “kanjoning”. Z Davidom, Nino in Saro smo se odpravl v Rio Lavarie. To je soteska, ki se nahaja v bližini mesta Carnia, ki je od nas oddaljena eno uro vožnje. Dostopa ni več kot 5min. Opraviti pa moramo s številnimi spusti po vrvi, parimi skoki in tobogani po ponekod zelo ozki soteski s strmimi oz previsnimi stenami. Slikal smo samo na koncu in sicer na 27 metrov visokem slapu. Na koncu je bilo potrebno še po avto. Zaman smo upali na prevoz, tako sva šla z Davidom po bližnjici peš.

Dan kasneje po vzponu na Križ smo se zjutraj zbrali David, Nina, Andrej in jaz. Odšli smo v Krmo, natančneje v Draški vrh splezat smer DKV. Smer V. težavnostne stopnje in s 400m dolžine ponuja lepo, a konkretno pezanje v precej dobri skali. David in Nina sta plezala spredaj in sta nama za Andrejem dvakrat pomagala prek težjih mest. Ostalo sva plezala izmenično. To, da smo bili dve med seboj odvisni navezi nas je zelo upočasnilo, tako smo za smer potrebovali osem ur. A dan je bil lep in smo ga do konca izkoristili.

Zadnje čase je nekako zmanjkalo časa za redno objavljanje vseh dogodkov. V tem času sem bil na soteskanju v Italiji, na Jerebikovcu, za vikend pa sva se s Saro potikala po Gačniku in Idrijskih gozdovih.

Dan po nevihtnem dnevu, torej 25.7. sem se odpravil čez Kriško steno na Križ. Avto sem pustil na Vršiški cesti pri Ruskem križu. Ob prihodu na travnik v Klinu so me očarale drobne kapljice katere so oklepale celotno rastje. Jutranji sončni žarki, ki so se odbijali od drobnih kapljic so me s fotoaparatom v roki zadržali že na samem začetku ture. Nikamor se mi ni mudilo, tako da je nastalo kar nekaj fotografij. Pot me je potem vodila mimo koče v Krnici in dalje pod Kriško steno, od koder je pozimi lep turni smuk. V koncu doline sem na glavo nataknil čelado in se podal prek stene. Le-to prečka zavarovana plezalna pot, ki pa je na nekaterih mestih precej “šodrasta”, zato je čelada obvezna. Na robu stene sem se odločil še za vzpon na vrh Križa, s čimer sem dal češnjo na vrh smetane ali po domače piko na i. Turo sem zaključil s sestopom prek stenarskih vratc v Vrata, od koder me je oče peljal po avto.

Ker zaenkrat še vedno zdravim prste na desni roki, sem se danes podal na bolj gorniško turo. V senci Šit, Travnika in Mojstrovk sem užival na drugi etapi PP (pot Planica-Pokljuka) imenovani Gamsove riže. Snega je ponekod še za vzorec, vendar se mu povsod lahko elegantno izognemo. Bilo je fajn.

Glede na dolžino ture prejšnega dne sva v nedeljo izbrala nekaj “krajšega”. S Saro sva se podala na Prisank po Hanzovi poti. Vročinski val, ki udriha po naših krajih nama je popil precej vode in švica. Za sestop sva izbrala pot po grebenu, potem pa po južni strani nazaj na Vršič in štop do KNG (Koča na gozdu).

Pri sestopu sem opazil zanimiv fenomen živali: ovce so se stiskale pod previse in pod ralične skale, samo da so bile čimj bolj v senci. Ko jim je zmanjkalo placa, so v senco tiščale samo glavo. Pa naj še kdo reče, da živali niso pametne.

V soboto, 14.7. smo se odločili za grebensko prečenje od Jalovške škrbine, pod Šitami, prek vrha Velike Dnine, na Travnik, ter naprej prek Zadnje, do Velike Mojstrovke. Turo smo začel pri koči v Tamarju. Prvi etapni cilj je bil Bivak na Kotovem sedlu, do katerega smo prišli po poti čez Brkico. Po kratkem počitku smo prečili melišča in drobir Velikega Kota, tako smo po ravnem prišli pod Ozebnik. Tam smo prečkali kratko snežišče in se prek krajše stene povzpeli na Jalovško škrbino. Tu smo zapustili markirane poti. Stopili smo v brezpotje. Prečenje precej strmih travnatih pobočij pod Šitami je malo kvarilo sicer dobro vzdušje. Obvoz pod Šitami nas je pripeljal na greben, katerega pa do Velike Mojstrovke nismo zapustili. Omenim naj samo še malico na vrhu Travnika, kjer smo malo nadoknadili minute spanca, ki smo jih z zgodnjim vstajanjem izgubili zjutraj. To smo kasneje malo obžalovali. Vzrok: sončne opekline. Sestopili smo na Vršič, kar je precej olajšalo in skrajšalo turo.

Grebenili smo: Mitja (oče), Sara in jaz.

Danes sva s Slavi plezala smer Humar-Škarja v Planjavi. Dostop pod JV steno poteka skozi dolino Repov kot. Izhodišče je Kamniška Bistrica, lenuhi pa se peljemo še malo više (do Jermance). V Repov kot vodi lepa lovska steza, ki je že sama po sebi vredna obiska. Dostopa je kar dve uri. Smer poteka po najbolj logičnem prehodu JV stene. Skala je precej kompaktna s krajšimi krušljivimi odstavki. V enem izmed teh se je meni izpulil oprimek, kar je vzrok za opraskane prste. Smer je ocenjena s V-, dolžine 270m. Škoda, da je ni malo več. Smer priporočam vsem. Sestop poteka prek Srebrnega sedla nazaj v Repov kot.

V soboto 7.7. smo se družinsko s priveski podali proti Triglavu. Pobudnica za to akcijo je bila Sara, saj še ni bila na Vrhu naše domovine. Da bi se izognili širšim množicam smo za vzpon izbrali najlažjo od smeri v Steni, Slovensko smer. Smer ponuja užitkarsko plezanje, posebno za manj izkušene. Ujeli smo zadnje trenutke, ko je v Slovenski grapi še sneg. Na enem izmed najožjih delov smo morali prečkati snežni most, ki pa prav dolgo časa ne bo več kljuboval težnosti. A nas je na srečo še zdržal. Nekoliko višje smo pokukali skozi Slovensko okno, potem pa izstopili prek Frelihove prečnice. Le-ta s svojo izpostavljenostjo požene kri in adrenalin po žilah. Sledila je kratka malica na vrhu Slovenskega stebra, kjer smo tudi pospravili opremo. Saša, Tina, Martn, Lidija in Edvin so sestopili čez Prag v Vrata, Sara oče in jaz pa smo začeli križev pot proti vrhu Triglava. Po dveh urah sem končno izpolnil dvoletno obljubo in Saro pripeljal na vrh Triglava. A tu smo bili šele na polovici poti. Za sestop sem izbral najslabšo od najslabših možnosti-Bambergovo pot čez Plemenice. Ure in ure zamudnega plezanja navzdol po sicer zavarovani poti so nam pobrale veliko energije, Sari pa so dokončno izsušile čutaro. Po 16-ih urah smo tako končno prispeli nazaj do avta.

Z enim stavkom bi ta dan opisal s citatom pokojnega Janeza Kunstlja:

“Dan nam je bil podarjen od Bogov.”

Danes 2.7. sem se odpravil na Črno goro. Pri bivaku naredu pol urno pavzo, kjer sem na klopci malo zadremal ob zvokih ptičjega petja. Zbudile so me redke dežne kaplijce. K sreči so bile samo za budilko, saj so hitro ponehale. Pot me je potem vodila čez Požar v Kot. Na grebenu sem se napokal borovnic, a na žalost je vreme začenjalo priganjati in sem moral prekiniti pašo in sestopiti v dolino. K sreči je vreme zdržalo, da sem prišel do avta.

Vreme za petek ni bilo najbolj obetavno, zato sva se zjutraj raje naspala in se nato odpravila plezat v Bohinj. Za začetek sva preplezala smer Razgledna, 5a (27m), ki pa mi je povzročala kar nekaj težav. Po dolgih mukah, pa se mi je nekako uspelo prebiti do vrha. Naslednja smer je bila SPS (20m), ki je prav tako ocenjena s 5a. Začuda sem jo prelezla brez težav, čeprav sem ob gledanju Miha mislila, da mi sploh ne bo uspelo. Mogoče je k temu pripomogla tudi jeza, ki jo je bilo potrebno nekam dat. Na zadnji smeri Poka, 4b+/c (20m) pa so trpele roke. Vendar je šlo do vrha brez pritoževanja. Ob misli, da sva dobro izkoristila dan, sva se odpeljala nazaj proti domu.

(Sara)