Fazan

Danes sem med vožnjo iz Ljubljane domov pogruntal,…

…,da imam popoldan čas nekam it. Že nekaj časa se odpravljam na Mavrinc slikat sončni zahod in barve Škrlatice po katerih naj bi dobila ime. Med kosilom me oče seznani z načrtom o popoldnaskem vzponu na Mojstrovko. Nisem dolgo razmišljal in sem se mu pridružil. S še enim sodelavcem smo se odpeljali na Vršič in jo “zastavili” proti Vratcem. Pod steno smo si nataknili čelade in začeli poplezavati po Hanzovi poti proti vrhu Male Mojstrovke. Na vrhu nam ura da vedeti, da je do sončnega zatona še kar nekaj časa, kar izkoristimo še za vzpon na Veliko Mojstrovko. Soparni zrak nam je pošteno zmočil hrbte, še večje razočaranje pa so megličasti oblaki, kateri so počasi prekrili nebo in s tem tudi sonce. S Škrlatico in slikanjem ne bo nič. A po požirku pijače in po poglodanem jabolku se sonce ponovno prikaže in nam pričara lep večer. A ker vsega v življenju ne moremo imeti, seveda z barvami v Škrlatici ni bilo nič, saj so na Avstrijskem Koroškem v zrak spustili velike količine vodne pare (oblaki), za kar se jim “najlepše zahvaljujem”. Tako da, prilika o imenu Škrlatice še vedno ostaja projekt za naprej. Vseeno pa je ratal nardit par lepih slikic.

V nedeljo smo se Tina, Sara, Martin in moja malenkost s pol izdelkom (Fiat Punto) odpravili na Vršič. Ker vremenarji niso poskrbeli za ravno idealno vremensko napoved smo se odločili za plezanje krajše smeri. Zapodili smo se v 150m dolgo smer Steber ob Kamenkovem kaminu. Smer je ocenjena s V težavnostno stopnjo. Lepa smer, v dokaj solidni skali. Tino in Martina je izdalo edino trenje vrvi, tako da je Tina komaj izplezala v zadnjem raztežaju. A vseeno smo se vsi strinjali, da je bilo fajn, sploh na zadnje vremenske razmere.