V zadnjem času je količina tur večja od volje za pisanje, zato je v tem članku zbranih nekaj plezalnih vzponov opravljenih v zadnjih 14 dneh. Tokrat je nekoliko več tudi fotografij zaradi plezanja v trojnih navezah. Obilo užitkov ob branju in gledanju. Read the rest of this entry »
Mladinski odsek PD Jesenice je tudi letos uspešno izpeljal letni planinski tabor. Devet udeležencev in njihovi najljubši vodniki smo bili nastanjeni v koči PUS Bavšica. Nekoliko manjše število udeležencev (glede na prejšnja leta) je omogočilo, da smo izvedli nekoliko bolj zahtevne ture. Tabor je potekal nekako takole…
V zadnjem tednu se je nabralo kar nekaj lepih gorskih dogodivščin. V tej objavi bom na kratko opisal obisk Belih vod in soteskanje po Mlinarici.
V zadnjem času se na blogu ni kaj dosti dogajalo. Vsem rednim bralcem se opravičujem za neažurnost, obenem pa naj povem, da je bil vzrok za to menjva platforme blog-a. Upam, da bo odslej naprej delovalo kot je treba. V opravičilo pa si spodaj ogledate lahko še tri lepe fotografije iz izleta na Macesnovec.
Vse lepo pozdravljava Miha & Sara Read the rest of this entry »
Sobota je bila čas za krajši počitek. V nedeljo pa sva že ob nečloveško zgodnji jutri uri štartala proti Logarski dolini. Prvi dan sva avto parkirala pri planšariji Logarski kot in jo po neoznačeni lovski stezici, ki se je vila strmo v breg, mahnila proti planini Zabrložnici. Zavetje gozda je lovilo prve sončne žarke in tako omililo vročino. Planina je danes čisto zaraščena. Nad starim podrtim pastirskim stanom pa stoji nova, ohranjena lovska koča. Read the rest of this entry »
Malo se je potrebno privaditi tudi na višino, zato smo se pred časom odločili za vzpon na 3252m visok Ankogel. Kljub svoji višini pa je to razmeroma lahko dostopen vrh, saj se do višine 2600m pripeljemo z gondolo. Tudi mi se nismo preveč trudi in turo z gondolo kar precej skrajšali. Do najvišje točke nas je tako ločilo še dobrih 600m višinske razlike. Večji del poti je potekal po novozapadlem snegu, ki je bil ravno prav mehak, da se je po njem dalo hoditi brez derez. Na malem Ankoglu so nas pričakali manjši sunki vetra, ki so se nadaljevali vse do glavnega vrha. Zadnjih sto višinskih metrov po grebenu do Ankogla ni bilo snega, zato tudi zadnji del ni povzročal težav. Na vrhu je bil v zavetrju še čas za malico, potem pa spust nazaj do zgornje postaje gondole.
Jeee! Končno dolgo pričakovana bivak tura. V nedeljo je najprej sledilo pakiranje nahrbtnikov. Spalki, kuhalnik, hrana, obleka,… . Dobro, da je višje gori še nekaj snega, da s seboj ni bilo potrebno nositi še pijače za dva dni. Nahrbtnika sta bila čisto polna. Teže pa ne vem, ker ga zaradi dviga morale niti nisem hotela tehtati. V ponedeljek sva se odpeljala do začetka najine poti, Krnice. Mimo Koče v Krnici sva, na srečo po senci, pridobivala višino do Bivaka I. Vmes naju je pričakala še ogromna količina snega. …
Po nekaj dnevnem premoru sva se odločila za plezanje v Belih vodah. Mimo koče Brunner sva se povzpela do bivaka Gorica. Od tu pa še nekaj korakov do vstopa v smer Vzhodna rampa. Tu sva si nadela vso potrebno opremo, se navezala in se podala odlični plezariji naproti. Po 200 metrih plezanja v lepi trojki, sva prispela na travnato ramo, ki označuje začetek nove smeri Vzhodni greben. Prvi metri raza, so ocenjeni z najtežjim mestom celotne smeri, -IV. Nato pa je sledilo še slabih 160 metrov dvojke in trojke in že sva priplezala na vrh Trbiške krniške špice. A plezarija tu še ni bila čisto končna. Na vrhu sva občudovla okoliške hribe, potem pa je sledilo še malo plezanja navzdol po Normalni smeri (I, II). Da pa sestop ne bi bil čisto enoličen, sva sestopila mimo Rif. Corsi. Pod kočo sva prečila v levo po poti, ki je speljana gor in dol skozi grabne nazaj do parkirišča. Ta del je bil čisto odveč 
Za tretji dan sva si za turo izbrala Kepo. Skozi karavanški predor sva se zapeljala do parkirišča pod kočo Bertahütte. Za ogrevanje naju je čakalo dobre pol ure vzpona po gozdni poti do sedla Borovščica. najina smer, severovzhodni greben, je bila od tu dobra vidna. Iz sedla pot poteka naravnot navzgor, kjer nas kmalu pričaka tabla z imenom smeri in opozorilom, da je pot namenjena le izkušenim gornikom. Sprva se pot vije skozi ruševje nato pa nas pričaka najtežji del. 100 metrski skalni vzpon z drugo težavnostjo stopnjo. V tem delu je za varnost dobro poskrbljeno, saj je zabito kar nekaj klinov. Smeri pa tudi ne moremo zgrešiti, ker nas ves čas spremljajo rdeče pike. Nato se pot vije malo med rušjem in spet po lažjem skalnatem terenu do vrha. Do glavnega vrha nas loči še nekaj korakov. Na vrhu sva si na travi privoščila oddih ob uživanju v lepem razgledu na vrhove julijskih alp. Sestopila sva po markirani poti št. 680, ki pripelje nazaj do sedla. Prav nič nisva zavidala skupini dvajsetih ljudi, ki je svoj vzpon na vrh šele začenjala ravno ob opoldnaskem soncu. Zadovoljna, da nama je uspelo opraviti še eno lepo turo sva se odpeljala nazaj proti domu.
V nedeljo sva se zapeljala v Rute. Po lovski stezici sva v prijetnem zavetju dreves počasi nabirala višino do dveh izrazitih balvanov pod Kurjim vrhom. Zapustila sva senco in se po melišču odpravila naravnost navzgor do grebena. Tu se je tura šele dobro začela. Po grebenu se med rušjem vije stezica, ki pelje pod steno. Nadela sva si čelade, ter pasove in vstopila v steno. Po krušljivem svetu sva po izraziti razčlembi plezala diagonalno v desno in nato izbirala prehode navzgor po kaminih. Navezana sva priplezala na skalni stolp, s katerega sva se po vrvi spustila v grapo. …
